Mladost

zadržan

Konec sveta.

Mladost, ki misli, da Viscontijeva Smrt v Benetkah nujno potrebuje dopolnilo, je film o starosti. Dogaja se v švicarskem podalpskem letovišču, ki s svojo arkadijsko sterilnostjo, brezmadežno čistostjo, neskončno lepoto in fosilno grotesknostjo spominja na tista “okrevališča”, v katerih prosto lebdečim starcem ob kakšni kičasti ariji z “magično” transfuzijo zamenjajo blatno kri, tako da potem – vrnjeni v formo – izgledajo mlajši od mladcev, katerim so “spili” kri.

Tu so ostarele zvezde: britanski skladatelj (Michael Caine), ki ga snubijo v London, kjer naj bi zaigral kraljici, ameriški režiser (Harvey Keitel), ki bi rad zapakiral svoj labodji spev (film filmov, se razume), igralka (Jane Fonda), ki – podobno kot nekoč zblojena Norma Desmond v Bulvarju somraka – čaka na odrešilni close-up, in ostareli, zavaljeni maradonski nogometaš (Roly Serrano z orjaško tetovažo Karla Marxa na hrbtu), ki čaka na povečavo, na magični trik, ki bi teniško žogico spet spremenil v nogometno žogo. Mlajši od njih – bebavi igralec, plehka Miss Universe, clueless Paloma Faith, razvajena skladateljeva hči – so priloženi le zato, da bi jih lahko Mladost – najboljši evropski film po mnenju evropske Akademije – pokroviteljsko osmešila, bradpittizirala in kompromitirala (hej, dobri ste le za sanje ali pa robote!) in da bi vse one starce lažje zmasirala in prepričala, da sploh niso stari, da stari itak nikoli niso bili in da bodo vedno boljši, vitalnejši, potentnejši, kreativnejši, zapeljivejši in genialnejši od novih generacij (K2 ni za njih nič! Hitlerja bi uničili brez boja!), toda ko končno slišimo veliko umetnino, ki jo je zložil genialni skladatelj, je to nekaj, česar si ne bo nihče nikoli niti požvižgaval niti vrtel, kvečjemu Il Divo, ki itak ne razume tega, o čemer poje. Vsak štikel Palome Faith je boljši od te “vizije”, ob kateri naj bi – verjetno po kubrickovsko – dojeli, da je rojstvo nekaj, kar pride na koncu, ne pa na začetku.

(Kinodvor & Kolosej)