In kaj če je Darth Vader res naš oče?

Leta 1977 je na platna prišla nova bondiada, Vohun, ki me je ljubil, na koncu odjavne špice pa je, tako kot vedno, pisalo, v kateri bondiadi se bo James Bond vrnil – tokrat je pisalo, da se bo vrnil v bondiadi Samo za tvoje oči. Kar pa se potem ni zgodilo. Vrnil se je v Moonrakerju, ki se je dogajal v vesolju, z vesoljsko bitko vred. Kot Vojna zvezd.

Lucasova Vojna zvezd je bila leta 1977 tak fenomen, da je še celo James Bond hotel izgledati kot Vojna zvezd. Moonraker je bil kakopak velik hit. Tako kot vsi sci-fiji, ki so se tedaj na hitro nalepili na Vojno zvezd, od Zvezdnih stez do Flasha Gordona. Film Battlestar Galactica pa je itak izgledal kot kopija Vojne zvezd.

Vsi filmi so hoteli izgledati kot Vojna zvezd. Brez Vojne zvezd ne bi nikoli prižgali zelene luči Osmemu potniku. In ko replikant Roy Batty na koncu Iztrebljevalca reče, da je v vesolju videl neverjetne stvari, in ko jih začne potem naštevati (goreče ladje pri Orionu, razbeljeni c-žarki pri Tanhauserjevih vratih), se zdi, da govori le o tem, kar je videl v Vojni zvezd. Celo Argo, lažni film, ki ga je Cia – pod krinko – snemala v Iranu, da bi rešila ameriške talce, je bil hommage Vojni zvezd.

»Hočem, da Vojna zvezd tako uspe, da jo bodo vsi kopirali. In potem bom šel gledat te kopije, se naslonil nazaj in užival,« je rekel George Lucas, fant iz Modesta, kalifornijskega puščavskega mesta, ki je imel tedaj za pasom le dva filma, distopični THX 1138 (1971) in evforične Ameriške grafite (1973), fantazist na večni dieti (nič tobaka, nič drog, nič alkohola, nič sladkorja), ki ni nikoli živel v Hollywoodu, ker je do »režima« stalno ohranjal distanco ter raje živel in delal v svoji utopiji pri San Franciscu, v okrožju Marin.

Vojna zvezd se zdi danes samoumevna in povsem logična, kot film, ki se je posnel sam. V resnici pa ni bila niti logična – niti se ni posnela sama. Tovornjak z roboti je v tunizijski puščavi uničil požar, strašanski vihar je odnesel set, scenarij ni bil končan, dialogi so bili neizgovorljivi, v britanskem studiu Elstree, v katerem so snemali, jih ni nihče jemal resno (»otroški film«), Lucasa je zvilo srce, Mark Hamill se je z avtom tako razbil, da so mu morali rekonstruirati obraz, proračun je stalno rasel, igralci pa so bili zbegani, saj so od Lucasa – če jih je med snemanjem že ravno opazil – dobivali le dva suhoparna napotka: »Daj še enkrat, samo bolje.« In: »Hitreje in intenzivneje.«

In ko je bila Vojna zvezd, v kateri so vibrirali stripi Jacka Kirbyja, stari filmski seriali (Flash Gordon, Buck Rogers), Burroughsova Princesa z Marsa, Leanov Lawrence Arabski, Langov Metropolis, Wilcoxov Prepovedani planet, Kubrickova Odiseja v vesolju, bondiade, Buda, Vodnik po Bibliji (via Isaac Asimov), vojni akcijski filmi (Tora Tora Tora!), špageti vesterni, mečevalske avanture z Errolom Flynnom (Kapitan Blood) in Kurosawa (Skrita trdnjava), vendarle posneta, studio Fox ni vedel, kaj naj z njo sploh počne. Foxov upravni odbor ni dojel niti uvodnega napisa »Pred davnimi leti v oddaljeni galaksiji«. Kako »pred davnimi leti«, če pa se dogaja v prihodnosti? Sploh pa: kdo še hoče gledati film z vojno v naslovu? Člani upravnega odbora so med Vojno zvezd itak zaspali, tako da so celo razmišljali, da bi jo predvajali le v Nemčiji in potem nanjo preprosto pozabili.

Vojna zvezd se zdi danes samoumevna in povsem logična, kot film, ki se je posnel sam. V resnici pa ni bila niti logična – niti se ni posnela sama.

Toda hitro so nastale vrste. Vse daljše in daljše. Vsi so stali v vrsti in čakali na vstopnico – tudi Johnny Cash in Muhammad Ali in senator Ted Kennedy. Nenadoma so vsi ponavljali: »May the Force be with you!« Luke Skywalker, Han Solo, princesa Leia, Yoda, Obi-Wan Kenobi, Grand Moff Tarkin, C-3PO, R2-D2, Chewbacca in Darth Vader so postali pregovorni stebri nove mitologije, ki je odpihnila realnost.

Američani so imeli dovolj realnosti – dovolj so imeli kulturne revolucije, vietnamske vojne, političnih atentatov, politične korupcije in afere Watergate. Raje so eskapistično odleteli v vesolje, v »oddaljeno galaksijo«, kjer so se uporniki, Han Solo (Harrison Ford), Luke Skywalker (Mark Hamill) in princesa Leia (Carrie Fisher), borili proti fašistoidnemu Imperiju, Zvezdi smrti in Darthu Vaderju, ki je zvenel kot črna luknja v potapljaški opremi – in kjer so se vse vojne, posnete z računalniško vodeno kamero (Dykstraflex), odvrtele brez ene same kaplje krvi.

Vojna zvezd je bila največji hit vseh časov. Plošč z glasbo iz filma – skupaj z uvodnimi fanfarami, ki jih je leta 1933 zložil Alfred Newman, in z uvodnim maršem, ki ga je zložil John Williams – so prodali več kot milijon. Romanizacija je bila orjaški bestseller. Kot igrače in drugi licenčni izdelki, od figuric, koledarjev in posterjev do napihljivih mečev in mask. V Belo hišo je prišla celo peticija z zahtevo po takojšnji graditvi Zvezde smrti (Death Star), ki bi bila največje javno delo, pri katerem bi lahko za nekaj milijonov let zaposlili vse brezposelne tega sveta.

Ne, Vojna zvezd ni bila le fenomen, marveč erekcija. Nihče ni niti slutil, da lahko kak filmar tako na hitro tako zelo obogati, pa četudi je Lucas 25 odstotkov svojih tantiem vnaprej razdelil med igralce, člane tehnične ekipe, svetovalce in prijatelje, obenem pa oznanil, da ne bo več režiral. »Imperij je tam.« Prepričan je bil, da se bo zdaj snemal sam. Vojna zvezd je postala gibanje.

Jaz sem tvoj oče!

Toda če je Lucas hotel, da Vojna zvezd res postane trilogija, saga in franšiza, potem je moral poskrbeti, da bo zelo uspelo tudi nadaljevanje, Imperij vrača udarec (1980), kar pomeni, da je moral fenom vreči kost, ki bo delala valove in dolge vrste. Finalno razkritje, da je Darth Vader v resnici Lukov oče, je bilo popolna kost. »Ubil si mi očeta,« dahne Luke. »Ne,« zagrmi Darth Vader: »JAZ sem tvoj oče!«

Feni so od šoka in travme kar strmeli. In si Imperij – katerega režijo je Lucas prepustil Irvinu Kershnerju, svojemu nekdanjemu mentorju na USC – ogledali še enkrat, da bi se prepričali, ali so prvič res slišali prav. In še enkrat. A po drugi strani: besedi Vader in father sta si tako blizu, da bi lahko slutili, kaj jih čaka.

Ta mitski prizor so posneli v popolni tajnosti. Vaderjeve replike v scenariju ni bilo. Nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Mark Hamill je to izvedel, tik preden so prizor posneli, ko je bil že v popolni bojni opravi – s faličnim mečem v roki in ojdipsko srčnostjo v očeh.

Jedijevo vrnitev (1983), drugo nadaljevanje, prepojeno z rekordnim številom specialnih efektov, so snemali še v večji tajnosti kot Imperij, da ja ne bi kdo vnaprej izvedel, da Darth Vader na koncu umre, da sta Luke in Leia brat in sestra in da Han Solo pristane z Leio. Ja, Lucas, vesoljski telenovelist, ki je režijo tokrat prepustil Richardu Marquandu (David Lynch ga je zavrnil), je Luka in Leio skoraj zapeljal v incest. Je pa publiko – ne da bi se tega sploh zavedala – definitivno zapeljal v incestuozne fantazije, saj je kar dolgo pustil, da je v Luku in Leii videla ljubimca.

Feni so tokrat pred kinodvoranami kar kampirali – tega prej ni bilo. Tudi Jedijeva vrnitev, sicer precej hitrejša od prejšnjih dveh epizod (v mesto je prišel MTV!), je bila megahit. Lucas je lahko dokončal Skywalker Ranch, kjer naj bi živela utopična filmska skupnost, alternativa holivudskemu Imperiju.

Apokalipsa jutri

Lucas je bil zdaj vladar sveta, originalni kralj popa. Lahko je počel, kar je hotel. Ni prešaltal na droge, toda ko je njegova žena Marcia Lucas, sicer montažerka, odšla iz njegovega življenja in spotoma pobrala 50 milijonov (neki Lucasov latinskoameriški studijski pleskar se ji je zdel atraktivnejši), si je namesto očal omislil kontaktne leče, pa tudi obril se je, da bi bil konkurenčnejši pri pop pevki Lindi Ronstadt, s katero je shodil, preden se ni z njo razhodil in pristal na ultimativnem randiju – njegovi sodelavci so ga namreč »presenetili« s tem, da so na neko predstavitev skrivaj pripeljali Josepha Cambella, slovitega mitologa in avtorja knjige Junak tisočerih obrazov, ki naj bi bila navdihnila Vojno zvezd, toda Lucas – pregovorno nedružaben, redkobeseden, introvertiran in pasiven (ni hotel na zabave, ni hotel v restavracije, ni hotel potovati, je povedala pobegla Marcia, zgrožena, da ga vsa tista slava in bogastvo nista značajsko prerodila, saj si je na leto vzel le 50 tisoč dolarjev) – je potem ob njem, svojem junaku, ždel kot kup nesreče. Nesreča je bila vzajemna – Campbell ni videl nobene Vojne zvezd. Kaj pa naj bi rekel?

Ko je začel ameriški predsednik Ronald Reagan govoriti o »Imperiju zla«, s čimer je mislil na Sovjetsko zvezo, in ko je vesoljski strateški ščit, ki naj bi ga lansirala Amerika, krstil za »Star Wars«, se je zdelo, da Vojne zvezd ni razumel. Imperij v Vojni zvezd ni alegorija Sovjetske zveze, temveč Amerike (hej, Palpatinova pisarna je ovalna), Solo, Luke in jediji, borci proti tiranskemu in pohlepnemu Imperiju, ki stojijo pred dilemo fašizem ali revolucija, pa so bolj alegorije gverilcev, recimo vietkongovcev, kot ameriških komandosov.

Prvih šest epizod Vojne zvezd je samo na velikih platnih videlo 1,3 milijarde ljudi, prodaja videokaset in devedejev je prinesla šest milijard dolarjev, prodaja licenčnih izdelkov pa 32 milijard.

Ko gledate Vojno zvezd, imate občutek, kot da bi hotel Lucas reči: Vojna zvezd je moja Apokalipsa zdaj! Ne brez razloga: Lucas je bil ta, ki naj bi posnel Apokalipso zdaj. In kot je rekel v nekem intervjuju, mu jo je Coppola potem ukradel. »Lucas je hotel posneti takšno Apokalipso zdaj, da bi ga izgnali iz države,« pravi Chris Taylor, avtor knjige How Star Wars Conquered the Universe.

Lucasov Imperij se je v naslednjih dveh dekadah, med koncem prve trilogije in začetkom druge, zelo stegnil. Vojna zvezd je dobila 260 romanov, 180 videoigric, 1000 stripov in tematsko atrakcijo v Disneylandu (Star Tours). Lucas je produciral številne filme, megahite (Lov za izgubljenim zakladom) pa tudi megakrahe (Racman Howard), njegov Industrial Light & Magic pa je z digitalnimi efekti ustvaril novo zoro kinematografije: digitalni efekti v Cesarstvu sonca (letalo), Willow (morphing), Breznu (kača), Terminatorju 2 (T-1000) in Jurskem parku (dinozavri) so bili res prelomni.

In ko je Lucas leta 1997 na velika platna poslal digitalno prenovljene, popravljene in obogatene »posebne edicije« prve trilogije, ki so bile velik hit (»posebna edicija« Vojne zvezd je prislužila toliko, da je na vrhu lestvice največjih hitov vseh časov zamenjala film E. T.), je bilo jasno, da je oder končno pripravljen za ponovno vstajenje Vojne zvezd – za vrnitev h koreninam.

Poglej v svoje srce!

Ko je leta 1999 štartala Grozeča prikazen, prva predzgodba oz. prvi del nove trilogije, so hoteli biti vsi tam. Feni so pred dvoranami kampirali že davno – mesec in pol – pred premiero. Prihajali so japonski turisti in jih snemali. Pa TV-ekipe. Kampi so se le še povečevali, vrste pa podaljševale. Feni so si tudi množično ogledovali filma Ko pride Joe Black in Mamin sinko, toda le zato, ker so pred njima predvajali napovednik za Grozečo prikazen. In ko je 19. maja Grozeča prikazen končno štartala, si je več kot dva milijona Američanov vzelo dopust, nekatera podjetja pa so razglasila kar dela prost dan.

Vojna zvezd je štartala na 32 platnih – Grozeča prikazen je štartala na 7700 platnih. Za oglaševanje Grozeče prikazni so zmetali 50 milijonov – dvakrat toliko, kot je stala Vojna zvezd. Pravico do licenčnih produktov si je kupilo 73 korporacij – od Hasbra in Lega do Pepsija in Yvesa Saint Laurenta. Vsi so hoteli biti zraven.

Še celo igralci, ki so okrasili novo trilogijo, so bili kar trdi. Kot bi imeli tremo pred zgodovino, ki jih je gledala. V resnici so bili trdi zaradi nečesa drugega: Lucas je skoraj vse posnel na green screenu. Nihče ni točno vedel, za kaj gre. Nihče ni videl celotnega scenarija. Dialogi so bili itak na ravni računalniških priročnikov. Igralci so stali pred veliko zeleno praznino in se delali, da igrajo, verjetno vedoč, da jih bo Lucas kasneje, v postprodukciji, digitalno premikal, kakor bo hotel in kamor bo hotel – z ustnicami vred. Lucas niti ni poslušal, kaj govorijo – zanimali so ga le specialni efekti, tehnologija, vizualni spektakel, digitalna simfonija.

Nekateri so sicer stokali, da je nova trilogija le predadolescentsko sanjarjenje, ki bi ga bilo najbolje gledati z ugasnjenim zvokom (kot nemi film), toda vsi so hoteli videti, kako se Anakin Skywalker na koncu, v Maščevanju Sitha, prelevi v Dartha Vaderja, kako torej tipični ameriški superjunak stopi na Temno stran. S tem so tudi videli, kako se demokrat prelevi v diktatorja – in kako se Republika prelevi v Imperij. Ali kot pravi Lucas: »Vse demokracije se prelevijo v diktature, toda ne s pučem. Ljudstvo demokracijo prepusti diktatorju, pa naj si bo Juliju Cezarju, Napoleonu ali Hitlerju. Ljudstvo nazadnje le sledi.«

Ko je Darth Vader takoj po prelevitvi dahnil »Če nisi z mano, si moj sovražnik«, je bilo jasno, da je Maščevanje Sitha alegorija Busheve črno-bele reakcije na 11. september (»Kdor ni z nami, je proti nam«), vojne proti terorju in imperialnih popadkov ameriške Republike (ki je stopila na Temno stran), zato ne preseneča, da je Busha potem tudi javno primerjal z Nixonom, iraško vojno pa z vietnamsko. Ali kot pravi Chris Taylor: »Neskončni krog politike je bil tako – rečeno z Darthom Vaderjem – sklenjen.«

S tem pa se je tudi izkazalo, da je Vojna zvezd le dolga zgodba o tragediji Dartha Vaderja. Začne se z mladostjo Dartha Vaderja in konča z njegovo smrtjo. To je vse. Ni čudno, da je Lucas rekel: »Iskreno rečeno, nikoli nisem videl onstran epizode VI.«

Vojna zvezd veliko dolguje starogrški tragediji, še posebej Kralju Ojdipu (Ojdip, kralj Laj je bil tvoj oče!), veliko dolguje tudi Freudu (vsi tisti razsvetljeni falični meči!), nekaj verjetno dolguje celo Faustu (Anakin dušo proda Temni sili), Gospodarju prstanov (Obi-Wan Kenobi = Gandalf, Dark Vader = Sauron, Grand Moff Tarkin = Sauruman) in Lukovemu evangeliju (Vojna zvezd – zgodba o Očetu, Sinu in odrešitvi – zveni kot evangelij, ki se »bere« na glas, Luke Skywalker in Dark Vader pa sta itak kot Jezus Kristus, dobri Sin iz Nove zaveze, in Bog, strašni, kruti, maščevalni darthvaderski Oče iz Stare zaveze), toda očitno zelo veliko dolguje tudi Macbethu, Shakespearovi zgodbi o škotskem lordu, ki podleže Temni sili.

Vojna zvezd je dolga zgodba o tragediji Dartha Vaderja. Začne se z mladostjo Dartha Vaderja in konča z njegovo smrtjo.

Razlika je le v tem, da Anakin Temni sili podleže v desetih minutah. Ne zato, ker bi bil tako pohlepen, marveč zato, ker je tako sentimentalen – na Temno stran stopi, ker ne more preboleti smrti žene Padme. To, da Padme umre pri porodu (medtem ko rojeva Luka), da tistemu famoznemu razkritju – »Jaz sem tvoj oče!« – še dodatno ojdipsko nianso. In ko Luke – ves zgrožen, zaprepaden, šokiran – dahne, da to ni res in da to ni mogoče (»No! No! That’s not true! That’s impossible!«), mu Darth Vader odvrne: »Poglej v svoje srce – saj veš, da je res.«

Ne bi smel biti tako sentimentalen. A po drugi strani: le diktatorji znajo priti v srce. Le diktatorji vedo, da morajo priti v ljudska srca. Če ideologija ne pride v ljudska srca, nima moči. Niti prihodnosti.

Sila se prebuja

Kaj so počeli feni, vemo: na spletu so se prepirali o tem, ali so prequeli na ravni prve trilogije (v britanskem sitkomu Spaced je Simon Pegg sežgal svojo kolekcijo Vojne zvezd, ko je videl Grozečo prikazen!), ali so bile »posebne edicije« prve trilogije sploh nujne in potrebne, kateri lik jim gre bolj na živce, Jar Jar Binks ali Threepio, in ali vsi tisti specialni efekti res odrešijo Lucasove lesene dialoge, iskali rasistične in antisemitske podtone (zakaj na koncu vedno umre črnec, bodisi Darth Vader z glasom Jamesa Earla Jonesa, Billy Dee Williams, alias Lando Calrissian, ali Samuel L. Jackson, alias Mace Windu?), premlevali, kaj bi bilo, če bi bila Grozeča prikazen boljša, kot je, ponujali svoje alternativne verzije, zamisli in sinopsise, ja, svoje »fenovske fikcije« (neki tip je iz Grozeče prikazni zmetal vse, kar ga je motilo, in to potem ponudil spletni publiki, nekdo drug – Topher Grace, tedaj še nobody – pa je vse tri prequele zmontiral v 85-minutni film), in razbijali tipke z vprašanjem, v kakšnem vrstnem redu bi bilo sploh treba gledati sago. Če jo gledaš po vrsti, od I. do VI. epizode, potem že v III. epizodi izveš, da je Darth Vader Lukov oče, kar je prej razkrila »šele« V. epizoda. No, »Machete Order« – sicer pravi spletni fenomen – je leta 2011 določil idealni vrstni red: IV., V., II., III., VI. Kaj pa I. epizoda, Grozeča prikazen? Pozabite jo!

Toda ob koncu leta 2012 – kmalu za tem, ko so izraze »Jedi«, »The Force« in »Dark Side« uvrstili v oxfordski slovar angleškega jezika – je med njimi zahreščalo, saj so sporočili, da je Lucas svoj Imperij, Lucasfilm Ltd., prodal Disneyju. In to v celoti: Vojno zvezd z vsemi 17 tisoč liki, razpršenimi po filmih, romanih, stripih, TV-serijah in videoigricah, studio Industrial Light & Magic in Skywalker Sound. »Konec je, umikam se iz tega posla, iz podjetja, iz vsega tega,« je rekel in dodal, da bo zdaj snemal le še male, osebne, eksperimentalne filme – tako kot nekoč. Dovolj je imel fenov, ki so mu razbijali po vratih in skakali po glavi (na sprejeme in zabave je raje pošiljal kar dvojnika, ne da bi to kdo opazil). Dovolj je imel štikla George Lucas je posilil naše otroštvo (via Waffles). In dovolj je imel spletnega muhasto-prostaškega natepavanja. »Internet je postal hudoben.« R. A. Salvatoru, avtorju enega izmed romanov o Vojni zvezd, so feni grozili celo s smrtjo, ker je v romanu »ubil« Chewbacco.

Disney, ki je malo prej odmevno kupil že dva druga slovita imperija, Pixarja (animacija) in Marvela (stripi), je Lucasu izplačal dobre štiri milijarde dolarjev – dve milijardi v virtualni gotovini in 40 milijonov Disneyjevih delnic (več jih ima le Laurene Powell Jobs, vdova Steva Jobsa). Lucas, po novem upokojenec, je te štiri milijarde hitro označil za svoj »pokojninski sklad«. Kar velik sklad, ni kaj, a tudi to je relativno, če pomislite, da je za svoj Imperij – za svojo »zelo, zelo oddaljeno galaksijo« – dobil (skoraj) toliko, kolikor smo mi zmetali v bančno luknjo, črno kot Darth Vader in pogubno kot Death Star.

Ko so sporočili, da je Disney kupil Lucasov Imperij, se je vrednost Disneyjevih delnic znižala (investitorji so se bali, da se je saga obrabila, da bodo nove Vojne zvezd izgledale kot Disneyjeve animacije ipd.), toda ko so sporočili, da bo prvi del nove trilogije, Sila se prebuja, posnel J. J. Abrams, kreator številnih kultnih TV-serij (Alias, Skrivnostni otok, Na robu znanosti) in režiser zelo uspešnega reboota Zvezdnih stez, je vrednost Disneyjevih delnic spet narasla.

Lucas je nekoč rekel, da vloga filmov ni v tem, da živijo namesto nas, temveč v tem, da nam omogočajo, da lažje shajamo s svojim življenjem in da se z življenjem premaknemo naprej.

»To je film za štiri milijarde dolarjev,« je Abramsu rekel Bob Iger, šef Disneyja. In ko je postal prvi napovednik za film Sila se prebuja najbolj gledan napovednik v zgodovini sveta, je bil to še razlog več, da je Lucas, ki je vedno govoril, da ne bo novih nadaljevanj, da za nadaljevanja nima nobenih zamisli in da je saga s tem končana, oznanil, da bodo lahko zdaj Vojne zvezd snemali še sto let. »Navsezadnje, ko bo konec sveta in ko bomo vsi umrli, bo zadnji, ki bo šel, Disney.«

Je pa končno dočakal, kar si je vsa ta leta najbolj želel: da bi Vojno zvezd gledal kot fen, ki komaj čaka, da se film začne, da bi jo gledal tako, kot jo gledajo drugi, da bi torej v kinu napeto in nestrpno sedel med feni, napenjal oči, srce, mišice in adrenalin, ne da bi vedel, kaj bo videl in kaj se bo zgodilo. »Nikoli nisem doživel tega, da bi vstopil v kino in da bi me potem to, kar bi videl, kar odneslo.« Ko je gledal Vojno zvezd, je vedno videl le probleme, težave in ovire, ki jih je moral premagati, da bi jo posnel ter pripeljal v kino. Spet je hotel ujeti filmskega duha. Kot otrok. Brez sovraštva. »Bil je edini ameriški gik, ki na vstopnico za Vojno zvezd ni nikoli čakal v vrsti,« pravi Taylor.

Varuh ognja

Od leta 1977 pa do danes je Imperij prinesel več kot 40 milijard dolarjev – prvih šest epizod Vojne zvezd je samo na velikih platnih videlo 1,3 milijarde ljudi, prodaja videokaset in devedejev je prinesla šest milijard dolarjev, prodaja licenčnih izdelkov pa 32 milijard. Feni so življenje posvetili Vojni zvezd, ki je živela namesto njih, pa četudi je Lucas nekoč rekel, da vloga filmov ni v tem, da živijo namesto nas, temveč v tem, da nam omogočajo, da lažje shajamo s svojim življenjem in da se z življenjem premaknemo naprej. Filmi nas ne vabijo v film, temveč v življenje.

Lucas je ustvaril Imperij, ki lahko deluje tudi brez njega. Da je izvršno vodenje Imperija prepustil ženski, Kathleen Kennedy, producentki številnih Spielbergovih spektaklov (od Indiane Jonesa do Jurskega parka in Schindlerjevega seznama), pa pove vse o tem, kako vidi prihodnost sveta. Leta 2012 je podprl gibanje »Okupirajmo Wall Street«, rekoč, da je bil »zakrknjen 99-odstotnik, še preden je kaj takega sploh obstajalo«.

George Lucas, Yoda generacij, ki so pobegnile tako daleč, daleč stran, da bi jim lahko – tako kot Sharon Stone drkaškemu zalezovalcu v Vročici – rekel »Get a life!«, se je pridružil skupnosti, ki jo je ustvaril, upajoč, da bo verjela v demokracijo, ne pa, kot je rekel v nekem intervjuju, v »kapitalistično demokracijo«.

Sam ostaja le še varuh ognja – kot vsi pravi feni Vojne zvezd.

Igrani film:
Vojna zvezd: Sila se prebuja (Epizoda VII)
Kje: Kolosejeve in Cineplexxove dvorane po Sloveniji ter Kino Gledališče Bežigrad (Ljubljana)