Vojna zvezd: Sila se prebuja

Novo upanje.

Če bi nova Vojna zvezd vso energijo, ki je šla vanjo, posrkala soncu, bi zdajle živeli v ledeni dobi. Že samo za neprestano mežikanje fenom bi izpraznila Zvezdo smrti. Nova Vojna zvezd – evforični reboot, okej, skoraj rimejk originala, Novega upanja, briljatni remiks vesterna, vojnega filma, samurajske epopeje in sci-fija, state-of-the-art pop, pilot, ki res leti, spektakel nostalgije po nostalgiji, bolj Iliada v vesolju kot Odiseja v vesolju – namreč demokratično prikima fenom, angažirani, interaktivni skupnosti, ki jo je v vseh teh letih ustvarila: ja, prav ste imeli – Jar Jar Binks, ki je grenil Lucasove prequele, je bil res nebodigatreba. In glej, ni ga več.

Se pa prikaže kri in vrne Han Solo, Harrison Ford, ki izgleda kot na avdiciji za petega Indiano Jonesa. In nova Vojna zvezd, ki se dogaja 30 let po Jedijevi vrnitvi, se res vali kot Lov za izgubljenim zakladom, tobogansko, kinetično in ringelšpilsko, od enega cliffhangerja do drugega, v vrtoglavem ritmu starih pustolovskih serialov (iz katerih sta bruhnila Vojna in Lov), kot tista famozna drveča džungelska krogla, ki je preganjala Indyja, ki jo tu nadomešča kroglasti, žogasti, mesijanski droid BB-8 in na katero se lepijo stari in novi junaki, Chewbacca (Peter Mayhew) in C-3PO (Anthony Daniels), Han Solo in njegov naslednik Poe Dameron (Oscar Isaac), princesa Leia (Carrie Fisher) in njena naslednica Rey (Daisy Ridley), sicer furijozna sirota s puščavskega planeta (Sirija? Irak?), Luke Skywalker (Mark Hamill) in njegov temnopolti naslednik Finn (John Boyega), stormtrooper, ki podleže Svetli strani, ter lobanja Dartha Vaderja in Vaderjev nevrotični, telekinetični naslednik, Kylo Ren (Adam Driver), general genocidne stormtrooperske konfederacije Prvi red (Imperij redux), ki se voljno vda kabukiju Temne strani, tako da Republika spet podleže fašistoidni Diktaturi. Vojna zvezd je tako večna kot njeno sporočilo, da demokracija vedno podleže Temni strani, da se vedno izpridi, da vedno postane represivna in da sama ustvarja diktatorje, Darthe Vaderje, zato se z njo tudi tako zlahka identificirajo nove in nove generacije, ki to – podleganje demokracije Temni strani – vidijo povsod in vsak dan. Zvezda smrti (no, Starkiller Base), ki jo – večjo od originalne! – gradi Prvi red, izgleda neuničljiva, toda Han Solo dahne: “Vsako stvar je vedno mogoče nekako razstreliti!” Nova Vojna zvezd, ki ne skriva, da je modra kri – metafora rentniškega kapitala – kužna, nagnjena k Temni strani, navsezadnje, Kylo Ren je Anakinov vnuk, in da korak v prihodnost vedno pomeni tudi dva koraka v preteklost, je poziv k akciji: revolucija ima smisel. Še toliko bolj, če se spominja svojih porazov in zmag (spomini – citati, reference, flirtanje s feni – so tu res Sila!), če ima smisel za humor in če jo vodi ženska, generalka Leia, oh, in če tudi vlogo misleca, novega Yode, prevzame ženska, Maz Kanata (Lupita Nyong’o). V vesolju –abstrakciji zgodovine, ki govori skozi črno masko – se morda res ne sliši krikov, politiko pač.