Jan Plestenjak

»Včasih kdo reče, da čas, ko si starejši, teče hitreje. Pa ni res. Samo stvari te ne fascinirajo več.«

Mladinin arhiv hrani dragocen dokument: poročilo o tem, da je Blaž Ogorevc na večerjo peljal Jana Plestenjaka, in kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je na ekskluzivno druženje povabil še Erika Valenčiča. In če zgodovina pogoltne vse, kar je bilo tistega večera izrečeno, naj se ohrani vsaj trenutek, v katerem je Valenčič Ogorevcu glede Plestenjaka dahnil usodni: »Saj sploh ni tako neumen.« In res ni. Jan Plestenjak, eden prepoznavnejših slovenskih estradnikov in najbližje, kar Slovenci pridemo konceptu latino loverja, je o samem sebi in svetu, v katerega je bil vržen, do svojih štirideset in nekaj let že marsikaj razmislil. Nekaj tega sva za vas predebatirala v pomenku, ki je zdaj pred vami.

Berem, da če kakšen dan ne naredite ničesar, postanete živčni in začnete verjeti, da ste v življenju zavozili. Drži?

Vsak, ki stoji na odru, verjetno poskuša zapolniti kakšen mladostniški manko, pa naj gre za samozavest ali kaj drugega. Če bi bil cel, najbrž ne bi iskal takšne potrditve. Ljudje neprestano polnimo košaro svojega ega. Moder pa postaneš šele, ko veš, s katerimi stvarmi jo je vredno polniti. Sem v fazi, v kateri se zavedam, da tisto, s čimer polnim svojo košaro, ni pomembno, nisem pa še dovolj moder, da bi se premaknil k čemu pomembnejšemu.

Veste pa, katere stvari naj bi to bile?

Slutim jih. Morda je prva to, da nisi sam. Pri sebi sem opazil željo, da se ne bi več ukvarjal zgolj s samim seboj.

Kar pomeni, da bi radi imeli otroke?

To bi bilo gotovo nekaj, kar bi imelo večjo vrednost, kot jo ima imaginarni uspeh. Če pogledava, kaj vse danes velja za uspeh, je vse to popolnoma namišljeno. V bistvu bi bil za človeka največji uspeh, če bi bil sposoben iti v gozd in preživeti en mesec z nago ritjo. Vedeti, katere rastline so užitne, ujeti žival in jo privleči domov. Drugo pa … moja uspešna kariera, vaš uspešni časopis, biti mnenjski voditelj ali uspešen direktor, to je vse patetično.

Čeprav to veste, pa vam ni bilo dovolj biti le estradnik, morali ste se lotiti tudi podjetništva.

Zahodna kultura ima rakasto rano, ki se ji reče ustvarjanje denarja. Denar bi moral biti posledica ustvarjanja, ne pa razlog zanj. Zato toliko slišimo o bogatih ljudeh, ki so nesrečni. Seveda so nesrečni – če ustvarjaš denar zaradi denarja, se na tej poti nisi izpolnil niti intelektualno niti čustveno, samo nekaj adrenalina se je sprostilo. Potem si prazen, a imaš kup denarja, s katerim si poskušaš kupiti veselje. Ko ustvarjaš, pa osrečuješ samega sebe in najmanj tistih nekaj ljudi, ki delajo s tabo, in še preden pride plačilo, si že izpolnjen. Čeprav je denar, ki potem pride, bižuterija.

Imate pa denar vseeno radi?

Dobro živim, to je res. Nimam pa denarja zaradi denarja, saj je to eden največjih problemov, ki jih kot družba imamo. Drugi je seveda spoštovanje. S to besedo in z vsem, kar se za njo skriva, bi lahko rešili praktično vse težave, od intimnih do socialnih in ekonomskih. Če druge spoštuješ, se ne boš neodgovorno toliko zadolžil, da bo tvoj dolg prisiljen odplačevati kdo drug.

Pred leti ste ob protestih kritične slovenske ustvarjalce pozivali, naj se odlepijo od državnih prsi. Je tržna uspešnost zadostno merilo uspeha?

Nisem mislil tega. Hecno je, da so me takrat noro napadali, ko pa je teden za mano Slavoj Žižek povedal nekaj podobnega, to ni zmotilo nikogar.

Za človeka bi bil največji uspeh, če bi bil sposoben iti v gozd in preživeti en mesec z nago ritjo. Vedeti, katere rastline so užitne, ujeti žival in jo privleči domov. Drugo pa … moja uspešna kariera, biti mnenjski voditelj ali uspešen direktor, to je vse patetično.

Kaj ste mislili s takratno izjavo? Da so bili nekateri takrat kritični le zato, ker so si kupovali socialni kapital?

To drži, je pa zadaj še tretja zgodba. Najglasnejši ljudje, ki govorijo o elitah, se v majhnih vakuumskih prostorih sami radi doživljajo kot elito. Ne da bi jih kdo za to oklical, še najmanj ulica. To so ljudje, ki živijo od davkoplačevalskega denarja in pljuvajo po ljudeh, ki moramo z nago ritjo preživeti na ulici in zaslužiti vsak evro od občinstva. To so ljudje, ki pametujejo, hkrati pa nikdar ne prevprašajujejo svoje kakovosti. Ne vprašajo se, ali so res tako dobri, kot sami mislijo, in nimajo nobenega predsodka do življenja z davkoplačevalskim denarjem, ki je prišel iz žepov tistih, po katerih pljuvajo. Mislim, da je tu največjo škodo naredil pank. Še danes vsa Slovenija – ves kulturni in multimedijski prostor – trpi za posledicami osemdesetih let.

Kaj imate v mislih?

Ideja je bila v osnovi izvirna, imela je ostrino, potem pa je cela kopica ljudi, ki so se z gibanjem navijaško poistovetili, najprej povzročila, da je pank postal mainstream, kar je samo po sebi povsem zgrešeno. Nato so začeli negirati znanje in vztrajati pri tem, da je vse, kar šteje, ideja. Seveda je ideja najpomembnejša stvar, se strinjam, ampak raketa ne bi vzletela v vesolje, če za idejo o njej ne bi stalo ogromno tehničnega znanja. V glasbi je enako. Pod krinko ideje se je začelo legitimizirati neznanje, to pa me moti.

Ker ste šolan človek.

Ker mislim, da je treba vsako stvar znati. Na neki točki se je vse, kar je malo dišalo po znanju, disciplini in normah, prezrlo ali celo popljuvalo in zdaj imamo za sabo dvajset let generacijske luknje, v kateri ljudje niso imeli priložnosti razvijati kakovostne mainstreamovske kulture, ki je konec koncev kultura, ki doseže najširši krog odjemalcev in je zato izjemno pomembna. Na ministrstvu za kulturo so se vsi vedno ukvarjali samo z vagončki, z lokomotivo pa nihče. Nihče se ne ukvarja s skrbjo za kakovost kulture, ki doseže največ uporabnikov.

Torej se vam to, da so na ministrstvu za kulturo sklenili, da bodo slovensko glasbo na novo definirali kot glasbo, katere besedila so pisana v slovenskem jeziku, ne zdi tista stvar, ki bo rešila slovenski pop?

Glede tega se povsem strinjam s prijateljem in članom svojega benda Iztokom Turkom, ki je med drugim tudi producent skupine Laibach. Vse razprave o tem, kaj slovenska glasba je in kaj ni, so bolj ali manj kvaziintelektualistično blodenje in posledica tega, da nekateri ljudje nimajo drugega dela, kot da zafrkavajo. Slovenska glasba je vsaka glasba, ki jo ustvari Slovenec. To je jasna stvar. Če slovenski glasbenik napiše komad v angleščini ali instrumentalno skladbo, zanj ni omejitev, brez težav ga razume štiri ali pet milijard ljudi. Tu ni česa varovati, tu ni nobenega problema. Je pa slovenski jezik, ki ga govorita samo dva milijona ljudi, treba varovati, tudi v slovenski glasbi.

In kako ga je mogoče varovati? Tako, da se slovenskim izvajalcem prepove ustvarjati v tujem jeziku?

To bi bila popolna neumnost. So pa kljub temu tisti, ki bi radi ustvarjali v tujem jeziku in hkrati prišli v kvoto, ki varuje slovenski jezik, povsem nesamokritični, če ne kar manipulativni. Kot je rekel Iztok Turk: člani Laibacha bi bili užaljeni, če bi skupino šteli v to kvoto.

Ko se sami lotevate ustvarjanja, razmišljate o tem, kaj bi radi izrazili, ali o tem, kaj bo tržno uspešno?

Nikdar se nisem orientiral glede na uspešnost.

Zato se zelo zbojim, kadar slišim kakšnega politika govoriti, da bi se moral kdo zgledovati po Zahodu. Ne želim se zgledovati po ljudeh, ki so bogastvo nagrabili z osvajanjem, ubijanjem, klanjem in krajo.

Torej iz nuje in najtišje ure ustvarite pesem, nato pa jo uredite na način, da jo bo občinstvo z veseljem sprejelo?

Vi, recimo, ste me povabili na intervju, ker boste s tem morda prodali kakšen izvod več, hkrati pa sem prepričan, da me ne bi povabili, če se vam ne bi zdel zanimiv sogovornik. Ste zato preračunljivi? Pesem najprej napišem popolnoma neobremenjeno, nepreračunljivo, čisto. Potem pa vklopim obrtna in izkušenjska znanja. A začnem vedno analogno. Sodobna družba nas na vse načine sili, da bi se digitalizirali. Pa ne govorim o pametnih telefonih in podobnih drobnarijah. Ste kdaj pomislili, da smo ljudje vse kaj drugega kot nič in ena? Da smo vse vmes. Nobena reka ne teče na vogale. Vsa narava je analogna. Zakoni, po drugi strani, pa so pisani digitalno – na nič in ena, na to, kar se sme, in tisto, česar se ne sme. Uradniki, sodniki, odvetniki in navsezadnje vsi mi delamo največjo napako, ko zakonov ne poskušamo interpretirati po meri človeka – analogno –, ampak po digitalni meri, na podlagi katere so bili tudi napisani. Zato je zame duhovnost vsak trenutek, ki ga s svojo pametjo ne poskušaš digitalizirati. Ko ne vklapljaš razuma. Tak sem, kadar ustvarjam.

Skratka, kaj takega, kot je dobra ljubezenska pesem, ki bi bila narejena premišljeno, ne more obstajati? Vedno pride iz globočin?

Živimo v korporativnem času, žal. Vsaka zamisel se secira na milimetre. In z vsakim precejanjem skozi analizo se izgublja ostrina roba. Noža, ki bi moral zarezati v čustvo. Zato so končni izdelki topi, ne glede na to, ali govorimo o avtomobilskem dizajnu, pesmih ali televizijskih programih, v katerih je od časa za smeh do časa za reklame vse izračunano vnaprej. Kako se velike korporacije rešujejo iz te zanke? Tako, da kopirajo svoje lastne izdelke, ki so jih pred šestdesetimi leti izdelovale brez te miselnosti. Temu se poskušam izogniti. Zato pesmi, ko jo napišem, ne ponudim v komentar stotim ljudem. Zato jih včasih tudi dobim po pi …

Na primer v komadu Alija Ena Plestenjak.

Oh, on je revež. Tisočkrat se mi je opravičil, potem mi je ponujal, da bi mi delal remikse, pa sem mu rekel, da midva res ne moreva delati skupaj.

Vas je takrat ta komad prizadel?

Takrat smo bili mulci in bilo je drugače. Danes je samo še smešno.

Pa si še kdaj ogledate video za svoj prvi hit Naj stvari so tri ali vam je preveč nerodno?

Ne. Zdi se mi ... zanič.

Takrat pa se vam je verjetno zdelo dobro.

Saj je bila v vsem skupaj neka svežina. In čeprav je bedasto, je del neke zgodbe. Če se danes tega še kdo spomni, pa četudi zato, da bi me zafrkaval, naj ima veselje. Razprodal sem že toliko dvoran, da se mi zdi posmeh na moj račun samo še patetičen. Ne bom pa rekel, da je bil tisti video narejen dobro. Bil je pač slab. Tudi prva dva albuma sta bila slaba. Ampak to je del poti in tega se ne bom sramoval.

Vaš zadnji singel Dobra stara daje vtis, da se obračate k turbofolku. Se vam zdi, da bi se morali Slovenci, če bi hoteli delati kakovostne pesmi o čustvih, več zgledovati pri nekdanjih jugoslovanskih bratih?

To, kar sem naredil, ni zame nič novega. Iz pekla do raja in Lolita sta narejena v isti maniri, samo da takrat pri nas turbofolka še nismo poznali in se je govorilo, da je to latino. Pa v resnici ni nič od tega. Je zmes prostorov, v katerih smo, in to se mi zdi povsem naravno. Najbolj smešno se mi zdi, ko vidim ljudi, ki želijo oponašati Angleže ali Američane, s katerimi pa res nismo v nikakršni zvezi. Kaj je v našem gnezdu? Balkan z juga, oberkrajn s severa, na zahodu imamo kancono in na vzhodu ciganski melos. Povsem legitimno je črpati iz vsega tega, ker tukaj pač smo.

Imate močna domovinska čustva?

Zelo sem domoljuben.

Je za človeka zelo pomembno, da ve, od kod izvira?

Zelo. To, da se vsiljuje miselnost o tem, kako smo vsi svetovljani, je posledica kompleksa vaškega intelektualca. Imeti rad svojo deželo, svoj jezik, svojo tradicijo, zakaj bi bilo to narobe? V čem je problem?

Problem nastane, kjer to prerase v nacionalizem in se nacionalni ponos začne graditi na preziru do drugega.

Seveda. Ampak ali je prezir do drugega, če pričakujem, da na recepciji slovenskega hotela govorijo slovensko? Veliko spornejše se mi zdi to, da če govoriva o glasbenikih ali o podjetjih, marsikdo poskuša biti slaba kopija Američanov.

Veliko in radi nastopate. Kaj je tisto, kar vas pri nastopanju tako osrečuje?

Sem najprej avtor in šele nato pevec, ki podaja tisto, kar sem kot avtor napisal. To, da prideš na oder in vidiš, kako na tisoče ljudi pod tabo poje pesem, ki si jo napisal, in jo tudi začuti, ker si jo kot interpret podal, kakor si jo, je zame ogromen kompliment. Vse, kar ustvariš, je brez refleksije občinstva mrtvo. Samo sebi namen. Ljudje, ki rečejo, da pišejo zase, so lažnivci. To je izgovor. Pišeš, da bo nekdo to spustil skozi svoje telo in um ter ti nazadnje vrnil zaokroženo. To je nekaj neopisljivega, nekaj, česar vam ne morem pojasniti racionalno. To je tako, kot če bi poskušal pojasniti ljubezen. Tega hvala bogu ne znamo. Če bi znali pojasniti še to, bi bilo pa res konec. Potem smo res samo še nič in ena.

Hoče biti človek zvezdnik zato, da bi ga imeli radi?

Kot sem rekel že na začetku – igralci, glasbeniki, morda celo nekateri politiki kompenziramo. Mogoče je to kompenzacija za neki najbanalnejši trenutek, ko ti je bilo, ko si bil štirinajstletnik, všeč kakšno dekle, pa te je ignoriralo.

Vi pa ste iz tega naredili življenjski projekt.

To bi verjetno znal bolje razložiti kakšen psihiater, ampak najbrž ja.

Ste, če ste deležni večje medijske pozornosti, manj osamljeni?

Ah, kje pa.

Pa ste osamljeni?

Ko prideš v štirideseta leta, izgubiš občutek nesmrtnosti, a vzporedno s tem se zaveš – to se bo zdaj slišalo malo ezoterično –, da si lahko najbolj sam, pa si v isti sapi še vedno del vesolja in narave in vseh ljudi. In to je ta bog. Pa nisem veren človek.

Vam ta misel pomaga?

Včasih. Ampak trenutki, ko čutim, da sem eno, so zelo redki. Je pa to verjetno edino, kar šteje. Vse drugo so samo obliži in fiksi za narkomane. Najhuje mi je, ko spremljam mlajšo generacijo, ki je od tega neskončno odvisna. Prek telefona, prek socialnih omrežij neprestano in nenehno hlasta za neskončno majhnimi fiksi. To je popolna odvisnost.

Vi pa ne preštevate všečkov?

Tudi jaz jih včasih pogledam, a mislim, da bolj iz poslovnih razlogov. Če ne bi bil glasbenik in ne bi živel od tega, da ljudje pridejo na moje koncerte, verjetno ne bi imel profila na Facebooku. Nimam potrebe po tem, da bi razkazoval svoje fotografije.

Ste pa kljub vsemu to, kar danes ste, postali zato, ker ste imeli potrebo biti opazovani.

Mislim, potreba biti opazovan … Hotel sem biti frajer pri puncah. Tu ne moremo zbežati od Darwina.

Ko se govori o vas, vas pogosto omenjajo kot tistega, ki v ljubezni nima pretirane sreče. Kako to doživljate?

Ne vem, zakaj občinstvo utrujajo s tem. To so neki brezvezni miti, ki nastanejo, da bi se časopisi bolje prodajali. Ampak nisem tip človeka, ki bi se zaradi tega pritoževal ali stokal nad tem, da me povsod fotografirajo. Ljudje imajo resnične probleme, ti moji so zelo banalni.

Ali iz tabloidov kdaj izveste kaj novega o svojem življenju?

Seveda. To me skrajno zabava. Predvsem se mi zdijo zelo smešni pisci novic, ker se res vidi, kdaj o čem pišejo samo zato, ker nimajo vsebine in bi si jo radi na hitro izmislili.

Takoj, ko ste z neko osebo na kavi, ste z njo tudi v razmerju.

Tako. Potem se nemudoma začnejo primerjave z mojimi bivšimi dekleti. To mora biti za neko dekle, ki je z mano in izvira iz normalnega okolja, grozno. Njeni bližnji na vse skupaj namreč ne gledajo nujno s humorjem. In to je veliko breme.

Najhuje je biti v balonu lastne samoprepričanosti in verjeti, da je vse, kar narediš, prav. Da si najboljši, največji in najpametnejši. Hlepim po družbi pametnejših od sebe.

Kako pa se človek proti temu bori?

Ne more se. Lahko molčiš o vsem, ampak ne pomaga. Razen o prvih dveh zvezah iz časa, ko sem bil še neizkušen mulček, sem molčal o vseh drugih, potem pa so seveda začeli govoriti o tem, da sem skrivnosten.

Ste ali niste hodili z Melanie Trump?

Nisem.

Škoda, ker sem vas želela povprašati, kako se počutite ob tem, da bo vaše bivše dekle morda prva dama ZDA.

To, da bi bila Slovenka prva dama ZDA, bi bilo super.

Tudi če to pomeni, da bi bil Donald Trump predsednik?

Zdaj precej aktivno spremljam njihove predvolilne razprave in moram reči, da me zelo skrbi, ker se mi zdijo drugi skoraj še hujši.

Res?

Res. Pa tudi sicer me je groza tega, kar je Amerika pod desnimi in levimi vladami naredila svetu. Skoraj vse politične težave, s katerimi se spoprijemamo danes, so posledica zgodovinskega vmešavanja Zahoda. Zato se zelo zbojim, kadar slišim kakšnega politika govoriti, da bi se moral kdo zgledovati po Zahodu. Ne želim se zgledovati po ljudeh, ki so bogastvo nagrabili z osvajanjem, ubijanjem, klanjem in krajo.

Ko sva že ravno pri ZDA – tam ste študirali. Pa vas ni nikoli imelo, da bi tam tudi ostali?

Nikoli. Ne vem, kakšna krvoločnost je v teh narodih. Zgodovinsko sem absolutno preslabo podkovan, ampak mislim, da je imamo Slovani v sebi še najmanj.

Spomnimo se na primer Stalina.

A, to pa je avtodestruktivnost. Tega imamo v izobilju.

Tudi vi?

Verjetno bolj slovensko različico tega.

Žanr: alkoholizem?

Ko sem bil mlad, sem imel kot posledico noric rano na možganih, zato ko sem bil najstnik, nisem smel piti alkohola. Od takrat imam nadzor, kar je dobro, saj bi sicer morda postal alkoholik.

Zakaj ste se odselili na morje?

Zaradi občutka odprtosti. Tudi mentaliteta, ki se je razvila v odprtih prostorih, mi bolj ustreza od tiste, ki se je razvila po soteskah, kjer je bilo življenje trdo in so morali ljudje garati. Tam je neprestano čutiti nekakšen pelin.

Pa ste se na Obali tudi socializirali ali se bolj držite doma?

Prilagodil sem se primorskim navadam. Nisem nekdo, ki bi forsiral svoje. Moram pa reči, da sem šele letos, po sedemnajstih letih, odkar sem se priselil, prvič začutil, da sem v Strunjanu doma.

Se kdaj naveličate svojega življenjskega sloga?

Ja. Po mojem sem ga ves čas malo naveličan. Rad bi imel normalno, zdravo življenje. Vstal s soncem, šel z njim spat. Ne da sem neprestano po klubih in dvoranah. Ampak saj veste, kako je. Ljudje se zaplezamo.

Greste samemu sebi na živce, ker se ne poslušate dovolj?

Samemu sebi grem na živce, ker mi še vedno zdi preveč pomembno, da bi imel hit na radiu. Saj to so zelo pomembne stvari, niso pa najpomembnejše.

Ste se začeli z vrednostjo stvari v življenju ukvarjati, ker vas je strah, da boste umrli sami?

Ko umreš, je pa res vseeno, ali si sam ali v družbi. Verjetno pa sem v tistih letih, ko bi nekaj tega, kar sem ustvaril, rad s kom delil. Že ko vidiš kaj lepega, recimo drevo, si želiš, da bi ga videl še kdo. To je neka mini frustracija, ki je prišla z leti.

Sta z mamo še vedno v stikih?

Še vedno. Zelo jo imam rad. Od nje se še vedno tudi veliko učim.

Se vam zdi, da se ljudje res lahko učimo drug od drugega ali samo sprejmemo stvari, ko smo jih sami pripravljeni sprejeti?

Sem odprt in se učim in tudi samega sebe pogosto preizprašujem: sem dober ali nisem? Sem nekaj naredil prav?

In kako si odgovorite?

Kakor kdaj. Najhuje je biti v balonu lastne samoprepričanosti in verjeti, da je vse, kar narediš, prav. Da si najboljši, največji in najpametnejši. Hlepim po družbi pametnejših od sebe.

Pa jih veliko spoznate?

Rad bi jih še več. Pa ne, da sem sam tako dober. Daleč od tega, veliko je boljših. A stalno imam željo po rasti. To je morda zelo neslovensko, Slovenci imajo redko radi v družbi koga, ki je pametnejši od njih. Jaz pa v tem neizmerno uživam. Nimam težav z družbeno hierarhijo, ki je še ena rakasta rana slovenstva. Še opice imajo družbeno hierarhijo, pri nas pa bi bil vsak rad predsednik. Če to ravno ni, usmeri vse sile v razglabljanje o tem, kako bi on tako ali tako znal in zmogel bolje. Samo socialne pravice bi morale biti za vse enake, povsod drugod je uravnilovka v škodo. Če je kdo s svojim znanjem in modrostjo dosegel kaj več, mu je treba to priznati.

A samo pod pogojem, da bi vsak človek v trenutku, ko se izkaže, da za funkcijo, ki jo opravlja, ni usposobljen, odstopil.

Se strinjam. Ena doktrina uči, da ko koga izvolimo, temu človeku pripade mandat, da dela, kar ga je volja, in če dela narobe, tudi odstopi. Ve se, kdo je odgovoren in kdo je kriv. Druga doktrina pa uči, da nekdo sicer vlada, a so vsi drugi neprestano integrirani v vse njegove odločitve, in ta človek je nazadnje odvezan vse krivde, ker vedno lahko reče, da je tako hotel narod. A mi od svojih voditeljev zahtevamo, naj nas na vsakem koraku upoštevajo, nazadnje pa sami prevzamejo odgovornost za naše slabe odločitve.

Z Jako Lucujem sta spisala vašo biografijo. Kakšen je občutek, ko je tvoje življenje literarizirano?

Odločil sem se v enem dnevu. Samemu sebi sem hotel dokazati, da imam jajca. Je pa hecno: od takrat mineva deset let, in ko me je Jaka vprašal, ali bova napisala drugi del, sem mu bil prisiljen reči, da se iz zadnjih desetih let vsega skupaj ne spomnim niti za deset strani vsebine. Včasih kdo reče, da čas, ko si starejši, teče hitreje. Pa ni res. Samo stvari te ne fascinirajo več. Mimo tebe grejo. S starostjo hromimo.

Še opice imajo družbeno hierarhijo, pri nas pa bi bil vsak rad predsednik. Če to ravno ni, usmeri vse svoje sile v razglabljanje o tem, kako bi on tako ali tako znal in zmogel bolje.

Pa takrat, ko so vas stvari še fascinirale – se vam je zdelo, da živite divje življenje?

Rock'n'roll sem živel na polno. Včasih je to pomenilo zgolj to, da sem bil s kakšnim dekletom, na katero sicer niti pomislil ne bi. Nisem ponosen na vse, kar se je dogajalo. V tem je bila neka strašna aroganca. Predvsem pa sem se s tem praznil.

Zakaj ste si tega kljub vsemu želeli?

Ker je bilo treba poskusiti vse bombone. Tudi če je bil že tretji po vrsti dober, je bilo treba preveriti še preostalih dvesto. Koncerti, večerje, apartmaji, evforija. To je ta velika napaka, ki se je zdaj zavedam. Ampak tudi to spoznanje – spoznanje, da je vse to v resnici prazno – tudi to ni osrečujoče. Včasih vseeno razmišljam, da je bilo morda prav, da sem živel, kot sem. Če se nikdar nisi imel noro in če jih nisi nikdar dobil po pi …, boš težko karkoli zapel prepričljivo.

Bolečina gradi umetnika?

Michael Bublé je vrhunski pevec. Poje repertoar, ki ga je pel Sinatra. V pevskem smislu mu absolutno parira. Ampak v njegovem glasu ni slišati niti alkohola, niti prostitutk, niti hazardiranja. Sam pesmi, ki sem jih napisal pred desetimi leti, danes odpojem bolje. Pa ne samo zato, ker sem danes tehnično boljši pevec. Predvsem zato, ker zdaj vem, kaj pojem. Veliko pevcev je, ki so samo organi. Praviloma pa so uspešni le tisti, ki jim ljudje verjamejo. In verjamejo zgolj tistim, ki imajo do tega, kar pojejo, odnos.