Taksi

Na cesti.

Za New York pravijo, da je poln taksistov, ki imajo pod sedežem scenarij – vsi newyorški taksisti so nesojeni filmarji. V Teheranu je ravno nasprotno: vsak iranski filmar je na tem, da postane taksist. Od tega, da postane taksist, ga loči le en “napačen” film.

Natanko to se je zgodilo Jafarju Panahiju, avtorju številnih festivalskih hitov, kot so Zrcalo, Krog in Ofsajd. Iranske oblasti so mu za 20 let prepovedale snemanje filmov, tako da je dva – To ni film in Zagrnjena zavesa – gverilsko posnel doma, v priporu, zdaj, v Taksiju, pa ga najdete za volanom taksija, ki kroži po Teheranu in pobira naključne potnike, nenaključne kritike represivnega režima in šeriatskega prava, toda vsi so po malem tudi filmarji: neki tipček piratizira dvdje, nekdo drug je ravnokar posnel vlom, neka ženska hoče s pametnjakovičem posneti možev testament, Panahijeva nečakinja pa začne z digitalko snemati samega Panahija. Vsi Iranci so postali filmarji. Ali lahko oblasti v času, ko so vsi ljudje filmarji, sploh še sledijo filmom? Ali lahko še sproti odločijo, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, kaj ogroža varnost Islamske republike in kaj ne? Ali lahko še kontrolirajo film? Zato je to, da so Panahiju prepovedali snemanje filmov, še toliko absurdnejše. Film je pobegnil. Ni ga več mogoče ustaviti – niti cenzurirati. Prevelik je, da bi lahko propadel. In prevelik, da bi ga bilo mogoče regulirati. Taksi ni le himna moči filma, temveč tudi demonstracija moči filma – pa četudi posneta v taksiju, s kamero, pripeto na armaturni plošči. To je vse. Za film potrebuješ izredno malo. Le avto in kamero. Kar ve vsak fen road moviejev. Avto + kamera = svoboda. To je vedel Arthur Penn, ko je snemal film Bonnie in Clyde. To je vedel Monte Hellman, ko je snemal Peklenski asfalt. To je vedel Martin Scorsese, ko je snemal Taksista. In to je vedel Abbas Kiarostami, ko je snemal film 10.

(Kinodvor)