Razočarana gospodinja

Imela sem posebno srečo: Ano Karenino, drugi poskus Dušana Jovanovića v desetih letih, da bi na oder ljubljanske Drame spravil Tolstojevo klasiko, sem si ogledala v polni dvorani dolenjskih gimnazijcev. Vestne profesorice so jih kot drobnico privedle gledat predstavo, posvečeno enemu izmed romanov, ki sta letošnje maturitetno čtivo. Ker ni nobene grožnje na svetu, ki bi večjo skupino dijakov na kupu pripravila do tega, da bi bili tiho, sem bila sprva nekoliko živčna. Kmalu pa se je izkazalo, da je bil vsak strah odveč: njihovo navijanje, cmokajoče oponašanje zvoka poljubov med ljubezenskimi prizori in občasni komentarji so bili daleč najboljša stvar, ki sem ji bila priča v naslednjih treh urah.

Ana Karenina je mojstrovina duha. Je roman, ki je tako velik, da je prerastel avtorja, njegove osebne omejitve, predsodke in šovinizem, roman, katerega liki so tako človeški, da nam ne preostane drugega, kot da z njimi sočustvujemo tudi, ko je občutno, da so zablodili, roman, v katerem je moč najti tako rekoč vse, kar je človeku treba vedeti o samem sebi, drugih in agrarni reformi v Rusiji 19. stoletja, pa še bi se kaj našlo. Za vsako življenjsko obdobje, za vsako strukturno mesto v ringelšpilu medčloveških odnosov. Je roman, ki ga lahko odpremo na katerikoli strani se nam zljubi, in skoraj gotovo je, da bo z nje v nas zasijalo kaj, kar si bomo želeli obdržati.

Zato niti danes, ko je nekaj dni že minilo, še vedno ne morem povsem razumeti, kako je mogoče, da smo v Drami videli (pa tudi slišali) Ano Karenino, od katere ni ostalo tako rekoč nič. Ni delati z dobrim tekstom največji blagoslov, ki so ga lahko deležni režiser in igralci? Ni to olajšanje za vse udeležene? Ali vsaj olajševalna okoliščina? In kako nadarjen moraš biti, da se ti sfiži tako preprosta naloga, kot je ne izgubiti veličine razumevanja v Ani Karenini? Nočem biti okrutna, a to je bila najslabša dramatizacija Ane Karenine, kar si jih je moč zamisliti.

Najprej: odpadla je boljša polovica besedila. Levinova zgodba, ki je v resnici Tolstojeva avtobiografija, podtaknjena v roman, je tista polovica romana, v kateri se zgodi sedemdeset odstotkov čustveno in miselno zanimivih stvari – s stališča ljubezni in ruralnega samoupravljanja.

A nič hudega – če svoj okus pustim za trenutek ob strani, si lahko predstavljam, zakaj bi iz Ane Karenine hoteli izluščiti samo Anino zgodbo. Bolj ekonomično je. In samo po sebi ni nujno slabo. Zlahka in z zanimanjem bi si ogledala predstavo, ki ne bi govorila o ničemer drugem kot o tem, da je najslabša odločitev, ki jo ženska lahko sprejme, odločitev za to, da si bo življenje ne glede na žrtve organizirala okrog spolne privlačnosti, in da je življenjska usoda Karenine samo še eden v nizu dokazov, da je ljubezen konstrukt, ki se rojeva iz kroničnega dolgočasja privilegiranih slojev, ko umre, pa za sabo potegne tudi svojega gostitelja.

A kar smo videli v Drami, ni bilo to. Bila je Ana Karenina, uprizorjena kot telenovela. K temu ni pripomoglo samo dejstvo, da je Aninega ljubimca Vronskega odigral Klemen Janežič, ki ga je manj šolana publika te dni vajena gledati kot zvezdo serije Usodno vino, izdatno so pomagali tudi dramatična glasba med prizori, poenostavljeno čustvovanje in pretirana gestikulacija. Predvsem pa neskončna, boleča in v nebo vpijoča dvodimenzionalnost, ki si je pri vsem skupaj še prizadevala za videz globine. To se je najlepše pokazalo na liku Karenina, Aninega moža. Karenin, kot ga poznamo iz romana, je lik, ki je absolutno odgovoren za Anino nesrečo, hkrati pa do konca ostane dober človek. Dober je tudi, kadar počne vse narobe, in dober ostane tudi, ko je versko blazen in od njega ni več pričakovati človeku podobnega odziva. To so nianse, ki selitve v Jovanovićevo predstavo ne preživijo. Na odru se vse spremeni v kratek in zelo približen povzetek, kakršnega bodo v roke vzeli bolj leni izmed mojih gimnazijskih sogledalcev, da jim ne bi bilo treba poseči po romanu. Pa niso krivi igralci – krivo je temeljno nerazumevanje, ki tiči zadaj in iz Ane Karenine, vsem prizadevanjem Polone Juh v naslovni vlogi navkljub, dela razočarano gospodinjo.

Gledališka predstava:
Lev N. Tolstoj: Ana Karenina
Kdo: režiser in avtor dramatizacije Dušan Jovanović
Kdaj in kje: 18. januarja 2016 v SNG Drama Ljubljana, 19. januarja 2016 v Gledališču Koper, 25. januarja 2016 v Gledališki in koncertni dvorani Lendava