Velika poteza

zelo za

Obdukcija finančnega sistema.

Velika poteza je najboljša komedija lanskega leta. Toda to ni komedija, v kateri je to, kar se dogaja, brez posledic (v komediji imate vedno kak avtomobilski direndaj, ki povzroči orjaško gospodarsko škodo in kaos, toda že v naslednjem trenutku je vse tako, kot da se ni nič zgodilo), temveč komedija, v kateri ima vse, kar se dogaja, povsem jasne posledice.

Velika poteza, briljantna stand-up lekcija, posneta po bestsellerju Michaela Lewisa (s katerim so mahali tudi protestniki gibanja Okupirajmo Wall Street), je namreč manična komedija o “koncu” kapitalizma, ali bolje rečeno – o ljudeh, finančnih ekspertih, bolj ali manj grotesknih outsiderjih (outlierjih, bi rekel Malcolm Gladwell), ki so vnaprej, še pred letom 2008, pogruntali, da se bo finančni sistem sesul in da je ameriški nepremičniski trg le balon, ki je tik pred neizogibno katastrofo. Ko Mark Baum (Steve Carell), upravljalec velikega hedge sklada, sicer precej skeptičen do Wall Streeta, pride v Las Vegas in si najame striptizeto, ki mu med poplesavanjem zaupa, da je nabavila pet hiš in eno stanovanje (češ krediti so tako ugodni), lahko le pograbi telefon in javi: Sistem se bo sesul! Nujno: to je tako, kot če bi mu natakar dajal “notranje” informacije o tem, katere delnice je treba kupiti in katere prodati. Ko vsi postanejo finančni špekulanti, je finančni sistem zrel za pok. In za investicije. Velika poteza je posneta po resnični zgodbi, toda v njej ni Nouriela Roubinija, razvpitega ekonomista, “globalnega nomada”, ki naj bi vnaprej napovedal sesutje nepremičninskega trga in finančnega sistema (odtod njegov vzdevek Dr. Doom). Glavni je Michael Burry (Christian Bale), direktor hedge sklada iz San Joseja, ekscentrični genij z aspergerjevim sindromom, nekdanji nevrokirurg, finančni samouk, ki v službo hodi bos, v kavbojkah in mikici, ki divje bobna in ki s svojimi uslužbenci po dneve ne spregovori niti besede – ko leta 2005 mistično zre v labirinte številk, enačb, grafov, tabel in “sintetičnih” finančnih produktov, izgleda kot “čudoviti um” John Nash. V možgane – zlaganega, zafuranega, pokvarjenega – finančnega sistema, ki ga skupaj držijo le še lažne ocene bonitetnih agencij (“Če bankam ne bomo dali tega, kar hočejo, bodo šle k bonitetni agenciji Moody’s,” pravi uslužbenka bonitetne agencije Standard & Poor’s), nadrealistična kognitivna slepota finančnih institucij, patološka vera v sistem in slabe kredite, kolosalna navzkrižja interesov, tako rekoč pravljična laissez-faire dereguliranost, cinični žargon, zunajzemeljski pohlep Wall Streeta in kolektivni prezir do demokracije, se zakoplje tako kot nevrokirurg v človeške možgane. In film gre za njim, sreča “volkove z Wall Streeta” (Ryan Gosling), Gordone Gekke (Brad Pitt), “čudaške” trgovalce, garažne Casandre, ki uvidijo to, kar je uvidel Burryjev “božji” pogled, ter Seleno Gomez in kuharja Anthonyja Bourdaina, ki zelo enostavno pojasnita, zakaj so “kompleksni”, “sintetični” finančni produkti, recimo CDO-ji (collateralized-debt obligations), le ostanki hrane, zapakirani kot delikatesa, le ništrc, ki bo iztiril svet. Nič hudega: s sesutjem finančnega sistema se zasluži še bolje! Sesutje finančnega sistema je ultimativni finančni produkt. Odtod moralno vprašanje, ki se zastavi tem finančnim “vidcem”: če dobiš “božji” vpogled v finančni sistem, če torej nenadoma vidiš to, kar – v odsotnosti prodornejših ekonomistov, analitikov in nadzornikov – očitno vidi le Bog, ali lahko potem staviš proti finančnemu sistemu in na njegovo sesutje, če lahko obenem tudi vnaprej predvidiš, da bo zaradi tvoje velike stave domove, premoženje, pokojnine in delovna mesta izgubilo na milijone ljudi? Ironija je v tem, da je vseeno: domove, premoženje, pokojnine in delovna mesta bi v vsakem primeru izgubilo na milijone ljudi. Finančni sistem je bil tako zavožen, da je imela vsaka “velika poteza” – vsak big short – lahko le pogubne, katastrofalne, tako rekoč apokaliptične posledice. Rečeno naravnost: finančni sistem je bil tako zavožen, da je bilo mogoče staviti proti vsemu, česar se je dotaknil, in da apokalipse ni mogel preprečiti niti Bog. Le kako bi jo lahko, če je pa sam finančni sistem postal apokaliptični stroj, Doomsday Machine, kot pravi Michael Lewis?