Povratnik

Mož v divjini.

Povratnik je velik film. Ne, za 12 Oskarjev res ni nominiran brez razloga. Toda veliki filmi ne padejo z neba. Običajno imajo dobre iztočnice.

Iztočnica Povratnika pa gre takole: Richard C. Sarafian je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja – na vrhuncu svoje briljance, takoj po Avtu smrti, danes kultnem road movieju, in tik pred Vojno za Lolly-Madonno in Možem, ki je ljubil Cat Dancing, ki prav tako nista brez kultnega statusa – posnel Moža v divjini, v katerem se je skušala traperska ekspedicija z gmoto krzen, ki jih je “nalovila” na ameriškem severozahodu, prebiti do reke Missouri, ki bi jih odpeljala do civilizacije in trgovišč, a se ji nekje v Južni Dakoti zalomi, ko njenega vodiča, Zacharyja Bassa (Richard Harris), napade in res srhljivo, pikantno raztrga medved (ta prizor je bil leta 1971 pred svojim časom). Misleč, da bo itak umrl, ga pustijo kar tam, sredi divjine – trg se ne sme ustaviti. Ekspedicija – v orjaški barki na kolesih, ki izgleda kot groteskni kapitalistični stroj, kot Noetova barka prvobitne akumulacije, kot anticipacija tiste prenosljive, multipraktične, imperialistične ladje iz Herzogovega Fitzcarralda – zdrvi naprej. “Človek je pogrešljiv. Mi osvajamo nove meje – vedno se moramo gnati in če je treba, moramo dati svoje življenje,” dahne ahabski vodja te ekspedicije. Igra ga John Huston, ki nam ne pusti, da bi pozabili, da je leta prej posnel Melvillovega Mobyja Dicka, ki se je dogajal v istem času – tako rekoč isto leto (1820) – kot Mož v divjini, ob samem vznožju kapitalizma. Kapitalizem je kot domovina – zanj moraš biti pripravljen umreti. Toda Bass ne umre, temveč se vrne od mrtvih – in krene za njimi. Svojo puško, svoje proizvajalno sredstvo, hoče nazaj. In kot vemo, se od mrtvih vračajo le zelo motivirani ljudje. Maščevanje, ki najbolj tekne, če je servirano hladno, pa je dovolj velik in dovolj transformativen motiv. Spomnite se le Walkerja (Lee Marvin) iz trilerja Point Blank, Oha (Min-sik Choi) iz korejskega Oldboya ali pa Neveste (Uma Thurman) iz Tarantinove fu-sage Ubila bom Billa. Maščevanje človeka ohranja pri življenju. Zlahka nadomesti vodo, kruh, sol in droge.

Da je Alejandro Gonzalez Iñárritu, mehiški auteur, obseden s “povratniki”, ljudmi, ki se vračajo od mrtvih, ve vsakdo, ki je videl njegovega oskarjevskega Birdmana, v katerem se je od mrtvih vračal nekdanji filmski zvezdnik, ki je nekoč blestel kot superjunaški “Birdman”, ali pa njegove prejšnje filme, 21 Gramov, Čudovito, Babilon in Pasjo ljubezen, ki so bili polni “povratnikov” in ki so izgledali kot malce daljši uvod v Povratnika, epsko reimaginacijo Moža v divjini, ali bolje rečeno, reimaginacijo resnične zgodbe o Hughu Glassu in njegovem mitskem “povratku”, kot jo je v Povratniku (2002) – “romanu o maščevanju” – popisal Michael Punke, trenutno ameriški ambasador v Svetovni trgovinski organizaciji, le da ima Hugh Glass (Leonardo DiCaprio), vodič traperske ekspedicije, še večji motiv za maščevanje kot njegova prejšnja – psevdonimna – inkarnacija. Ko ga napade in raztrga medvedka (tehnično: posilstvo), ga traperji, ki s svojim tovorom krzen bežijo pred indijanskimi jurišniki, 360-stopinjsko vrtoglavico in zimo Skalnega gorovja, ne pustijo le sredi divjine, češ saj bo itak umrl, temveč ubijejo tudi njegovega sina (Forrest Goodluck). In zverinski, paranoidni, rasistični, skalpirani Fitzgerald (Tom Hardy) – tipični kapitalist, ki je prepričan, da si lahko z enim “poslom” kupi prihodnost – to za nameček stori še pred njegovimi “mrtvimi” očmi. Jasno, Glass, verzija “poslednjega Mohikanca”, se vrne od mrtvih, toda med furijoznim vračanjem v življenje ga potem čaka še mnogo smrti, ali bolje rečeno – če ste mislili, da je medvedka najhujše, kar se lahko zgodi človeku, ste se motili. Glass namreč – podobno kot Liam Neeson v filmu The Grey (2011), Charles Bronson v Lovu do smrti (1981) ali pa Cornel Wilde v Golem plenu (1965) – pada iz enega boja za preživetje v drugega, iz enega fizičnega šoka v drugega, iz ene agonije v drugo, iz enega ledenega pekla v drugega. Zdaj strmoglavi v ledene brzice, ki ga premetavajo sem ter tja, zdaj s konjem z velike višine strmoglavi med smreke – in potem sredi snežnega meteža v crknjenem konju prespi. In se v njem tudi ponovno rodi, če hočete. Ob številnih prizorih se boste spraševali: kako hudiča so to posneli? To ni odiseja – to je martirij. To ni trip – to je pasijon. Povratnik – sicer kontemplativen, redkobeseden, transcendentalen, skoraj malickovski (Emmanuel Lubezki, direktor fotografije, je posnel tudi Malickovo Drevo življenja, zato pričakujte veliko “živih” dreves, skozi katere se bo le tu in tam prebil kak rapsodični sončni žarek) – je tako lucidno ekstremen, tako osupljivo stahanovski in tako nevrotično robusten, tako fizičen, fiziološki in kostolomilski, da bi bilo res ponižujoče, celo cinično, če bi Leonardu DiCapriu nudil preveč digitalne utehe. Raje pusti, da začutimo tisti kos surovega, krvavega mesa, v katerega ugrizne. In kako izgleda DiCaprio? Tako kot zmečkani, neprespani, zgonjeni, scuzani Alice Cooper, ko je rekel: “Poglejte me. Bi kupili avto od takega človeka?” Tega ni mogoče odigrati, si rečete.

Povratnik je – tako kot Tarantinovih Podlih osem in Millerjeva Cesta besa – monumentalna panorama kapitalizma, saj pokaže, kaj vse mora početi človek, da bi preživel na “prostem” trgu. Če se ne preleviš v žival, nimaš možnosti. Trg je nihilistična divjina, strup za telo. Samozadostnost ni nič romantičnega. Dolgovi so neizbrisljivi. Vsaka emocija je nasilje. Vsaka beseda je krik na pomoč. Za kapitalizem, prežet s krščansko mitologijo “ponovnega vstajenja”, “čudežev” in “božjega srda” (maščevanja), je treba trpeti – in umreti. Kapitalizem je stradanje, zmrzovanje, puščanje krvi, spirala nasilja. Hugh Glass se leta 1820 ne premakne iz tiste divjine. Ko ga vidimo prvič, je že v divjini – in ko ga vidimo zadnjič, je še vedno v divjini. Pred človeštvom pa je še 200 let takšne divjine, namiguje Povratnik, ki lepo dopolni Cesto besa, v kateri se kapitalizem tako posuši, da od njega ostane le še podivjana mašina, ki jo poganjata maščevanje in svarilo: glejte, kaj vse mora početi film, da bi preživel na trgu.