Frankofonija
Francofonia, 2015
Aleksandr Sokurov
Noč v muzeju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Noč v muzeju.
Petrograjski muzej Ermitaž se je med II. svetovno vojno prelevil v kombinacijo bolnišnice in pogrebnega zavoda – v njem so zdravili ranjene in izdelovali krste.
Pariški muzej Louvre pa je tudi med II. svetovno vojno ostal muzej. Ermitaž so Nemci sadistično bombardirali in obstreljevali – za Louvre pa so tako prefinjeno skrbeli, kot da je povzetek njihove kulture. Francija je zavrgla daljnji boljševizem in spregledala bližnji nacizem. Boljševiki so se borili za vsako vas – Parižani pa so pred Nemci takoj klonili in se hitro privadili na okupacijo. Toda primerjave med nacističnim odnosom do obeh muzejev so v Frankofoniji, esejistični poemi o življenju Louvra med II. svetovno vojno, le fusnota, kakor so fusnote tudi vsi ostali non sequiturji o očetih (Tolstoj, Čehov ipd.), ki so na začetku 20. stoletja “zaspali”, o evropski kulturi, ki je ne bi bilo brez portretnega slikarstva, o upodabljanju obrazov, ki Evropejcem pomeni tako veliko, muslimanom pa nič, o umetnosti, ki nas ne uči predvidevanja ipd., pa četudi se zdi, da jih Aleksandr Sokurov, ki nam je v Ruskem zakladu razkazal Ermitaž, razume kot “glasbene” variacije na glavno temo – na vprašanje, ali je umetnost vredna več kot človeška življenja. Je bil Louvre vreden več kot vsa Francija? Je muzejem lahko vseeno, kaj se dogaja okrog njih? Zakaj je lažje žrtvovati ljudi kot umetnost? So muzeji kontejnerji brez vesti ali Noetove barke, palimpsesti tega, kar človeka dela človeka, spomini na človeštvo? Se je II. svetovna vojna zgodila le zato, da bi lahko rešili Louvre? Bi bilo kaj manj vojn, če Zahod ne bi bil tako obseden s pogledom, s tistimi očmi, ki štrlijo z muzejskih portretov? Oči teh, ki so živeli pred nami (in v Louvru, na vseh tistih portretih, jih je kar mrgolelo), imajo očitno prednost pred nami. Oba kuratorja Louvra, francoski in nacistični, Jacques Jaujard in grof Franz Wolff-Metternich, sta živela srečno do konca svojih dni, po vojni pa so ju celo odlikovali s francosko Legijo časti. Razlog več, da človek vzljubi abstraktno umetnost.
(Kinodvor)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.