Razmožganjenje
Lorencijev Kralj Ubu je močna predstava, ki ti premeša čreva
Tisti, ki vodi in drži ritem predstave, je Jernej Šugman (četrti z leve)
© Peter Uhan
Kralj Ubu, brezobzirni divjak z ludistično obsesijo gospodarja, ki vse pomendra pod seboj, ljudi razmožgani ter z naslado in pohlepnim nagonom uživaško mrcvari vse živo, je podoba današnjih brezobzirnih gospodarjev naših življenj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Tisti, ki vodi in drži ritem predstave, je Jernej Šugman (četrti z leve)
© Peter Uhan
Kralj Ubu, brezobzirni divjak z ludistično obsesijo gospodarja, ki vse pomendra pod seboj, ljudi razmožgani ter z naslado in pohlepnim nagonom uživaško mrcvari vse živo, je podoba današnjih brezobzirnih gospodarjev naših življenj.
Smeh, igra, telo, veletelo, groteskno telo, ki golta, žre in serje. Ubu! Igra, ki te potegne skozi zadnji izhod vsakdanjosti, briše njene zakonitosti in pravila, družbene konvencije menja z drugimi, vulgarnimi, grotesknimi, karnevalskimi in kot obrnjena rokavica pokaže vso resnico sicer sprevrženih družbenih norm, pravil in morale, vse do čistega absurda. Človeška družba skozi prizmo ironije in humorja zasije v drugačni luči, luči bede človeških nravi. Na odru ljubljanske Drame se vrstijo groteskne slike požrešnosti, razvrata, vulgarnih, rasističnih, seksističnih, ksenofobnih štosov, ki bolijo in hkrati zbujajo smeh, krohot, jok in ogorčenje. Odvisno od posameznika in njegovega praga človečnosti. Predstava Kralj Ubu ima moč in ti premeša čreva, radikalno, tako kot jih Ubu z mečem razpara svojim žrtvam.
Mladi Alfred Jarry je kot model za oblikovanje požrešnega Ubuja uporabil Gargantuo, lik, ki ga je ustvaril François Rabelais, renesančni romanopisec in eden njegovih najljubših pisateljev. Prva verzija je nastala okoli leta 1888, ko se je Jarry šolal na liceju v francoskem Rennesu in je sošolec spisal smešnico o profesorju fizike kot o poljskem kralju, avtoritarnem, genocidnem samodržcu, ki pride na oblast s krvavim pokolom. Iz tega krokija je Jarry kasneje ustvaril štiri gledališke igre o brezobzirnem, nenasitnem, strahopetnem, povzpetniškem, nasilnem in hkrati otročjem Ubuju kratkih nog in debelega trebuha, da je bil videti, kot da sedi na riti, četudi je stal. Mladostna nabritost se je kasneje razvila v gledališko invencijo, ki je Jarryja postavila na začetek evropskega avantgardnega gledališča.
A pred ekscesom telesa in bebavega uma je jezikovni eksces. Prva beseda, ki jo Jarry položi v Ubujeva usta, je merdre – sranje, drek, oziroma ždrek. To skovanko je Primož Vitez v svojem novem prevodu predstavil kot najboljši pomenski ustreznik besede merdre. Ždrek kot tisti, ki hkrati vsebuje zvok in pomen žretja in izločanja/drekanja.
Vendar ždreka na odru ljubljanske Drame ne slišimo, pač pa vidimo njegovo upodobitev v otvoritvenem prizoru, ko se nagajivi Ubu (Jernej Šugman) za mizo obilno zalaga s hrano, se z njo poigrava, se mršči, pači, zvija, riga in prdi ... Jarry je v svojem času kršil vse konvencije od gledaliških do družbenih in nazaj. Temu sledijo tudi režiser Jernej Lorenci in devetčlanska igralska ekipa, ko poskušajo v znaku ubujevske spirale občinstvo razmožganiti. Baje jim je v dveh ali treh primerih uspelo, saj je nekaj gledalcev še pred koncem predstave zapustilo dvorano. Za koga jo šlo, se ne ve natančno, ali za tiste, ki imajo izredno šibak želodec, ali za druge, ki »ubujevstvo« živijo in zato predstava zanje sploh ni bila umetnost.
V predstavi so se ognili integralnemu Jarryjevemu besedilu, naredili dekonstrukcijo dramske predloge ter svoj novi tekst, ki ga podpisuje kolektiv Ubu, umestili v sobesedilo Jarryjevega žretja, drekanja, prdenja, preklinjanja ... Sicer je v prvem dejanju slišati sledi Jarryjevih misli (iz drame Kralj Ubu ali Poljaki), vendar je bilo njegovo besedilo le izhodišče pri gradnji predstave, bilo je »rudnik« za iskanje »ubujevstva« v vsakem izmed nastopajočih; nato je najdeno in izkopano »ubujevstvo« postavljeno na oder kot besedilo konkretnih oseb: Jerneja Šugmana, Nine Valič, Bojana Emeršiča, Gregorja Zorca, Klemena Slakonje, Jureta Zrneca, Sabine Kogovšek, Borisa Mihalja in mladega Žana Perka, žrtve vseh in vsakogar, in ne povsem nazadnje govori tudi o Lorenciju.
Predstavo so zastavili kot vesoljno pirovanje in na plano je prišel kosmati humor kosmatih trebuhov. Tisti, ki vodi in drži ritem predstave, je največji vampež Kralj (ata) Ubu. Z vso briljanco prvaka ljubljanske Drame Jernej Šugman odigra in odživi Ubuja v širokem spektru med duhovitim in grotesknim. Ob uspešni asistenci soigralk in soigralcev drži predstavo pokonci sam na svojih ramenih. Virtuoznost, s katero je Šugman odigral Ubuja in široko raztegnil »meh igralskih registrov«, se na naših odrih ne vidi prav vsako sezono.
Groteskni nadrealizem obeh dejanj in zabavni odmor (siceršnji odmor med dejanji so spremenili v estradni nastop, tudi kot samoironijo nastopajočih na to, da so njihove estradne kariere uspešnejše od gledaliških) sta preizkušala okus in potrpljenje gledališkega občinstva. A še bolj kot občinstvo so bili na preizkusu igralci, ruvajoč se z režiserjem v iskanju svojih sposobnosti, kako priti do stanja brezsramnosti.
Kdo je pravi Ubu, se izkaže na koncu; pa Lorenci vas gleda!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.