»Oskarja« za fotografijo Slovencema

Minuli teden sta slovenska fotografa Matic Zorman in Matjaž Krivic (za hip) vstopila v samo središče svetovne dokumentarne novinarske fotografije. Žirija natečaja World Press Photo, najpomembnejše institucije na področju dokumentarne fotografije, je v kategoriji Ljudje Zormanu podelila prvo nagrado za fotografijo deklice begunke v srbskem Preševu (Čakajoč na popis), Krivic pa je za fotografijo z naslovom Kopanje prihodnosti, ki prikazuje rudarja zlata v Burkina Fasu, v isti kategoriji prejel drugo nagrado. Prvič po letu 1977, ko je Joco Žnidaršič dobil nagrado World Press Photo za serijo fotografij konja, ujetega pod snežnim plazom izpod Triglava, je kateri od slovenskih fotografov dobil to najprestižnejšo nagrado.

Zorman, ki smo ga zadnja leta najbolj poznali po serijah fotografij, s katerimi nam je odstiral izjemno težko življenje Palestincev v Gazi, je na natečaj poslal serijo fotografij beguncev, ki jih je v zadnjih mesecih spremljal vzdolž balkanske begunske poti. Avtor se je soočal s hudo konkurenco, saj tudi zmagovalna fotografija, črno-bela in posneta na film, avstralskega fotografa Warrna Richardsona prikazuje begunca na meji med Srbijo in Madžarsko, ki skozi bodečo žico predaja dojenčka. Drugi fotografi, žirija je odločala kar med 83 tisoč fotografijami, so posneli ravno tako pretresljive prizore krutega vsakdana sirskih mest, podobe terorističnega napada v Parizu, popotresne razmere v Nepalu itd. Zormanova barvna fotografija deklice s pelerino na obrazu in zaskrbljene deklice v ozadju je prepričala žirijo, kajti avtorju je uspelo zajeti v objektiv nemoč, ujetost in nedolžnost otrok na begu pred vojno.

Zorman pravi, da sprva ni zaznal, da obraz deklice, ki je zrla skozi ograjo, prekriva polivinilasta pelerina. Šele kasneje, ob pregledovanju fotografij, jo je opazil in zaznal večplastnost sporočila fotografije. »Fotografi moramo vedno najti ravnotežje med nagovorom in estetiko … Sicer pa lahko dobro fotografijo posnameš kjerkoli in kadarkoli, če si na tistem kraju s srcem in glavo,« pravi Zorman, ki je avgusta za Mladino napisal in fotografsko opremil pretresljivo reportažo o beguncih z železniške postaje Gevgelija na makedonsko-grški meji.

Dobrega fotografa ne naredi le vrhunsko poznavanje fotografske obrti, ampak predvsem njegova sposobnost vživeti se v sočloveka. Tokratna nagrajenca sta tega zmožna. Krivic je denimo v minulih dveh desetletjih, odkar se profesionalno ukvarja s fotografijo, prepotoval dobršen del sveta, zlasti Azijo, Bližnji vzhod in Afriko, in s fotografskim aparatom z estetsko brezhibnostjo snemal mesta, vasi, svete kraje in še posebej ljudi, ki se jim zna približati z njemu svojstveno radovednostjo in empatijo.

Serija slik rudarjev v rudnikih zlata v Burkina Fasu, med njimi tudi otrok, ki rudarijo v nemogočih razmerah, je pretresljiva izpoved in njegovo najbolj angažirano delo. Rudarje je spoznal že leta 2012, ko sta se z dekletom odpravila na petmesečno potovanje po Afriki. Od takrat je te rudarje obiskal še trikrat. Tudi novembra lani, ko je nastala nagrajena fotografija mladeniča, s katerim se je spoprijateljil že na prejšnjih potovanjih. Boli ga, da morajo ljudje delati v nečloveških razmerah za prgišče zlata, s katerim bogati Zahod.

Zorman in Krivic pa nista edina slovenska fotografa, ki sta v minulih tednih dobila pomembno mednarodno nagrado za fotografijo. V natečaju revije Lensculture sta si prvo in drugo nagrado »Exposure« priborila Matej Povše in Vanja Bučan. Bučan je serijo fotografij Kamuflaža premierno predstavil v najnovejši izdaji revije Fotografija, ki je tokrat prvič izšla v angleškem jeziku kot revija Membrana.

Jan Babnik, urednik revije Fotografija in doktorand fotografije, pravi, da nagrade Zormanu, Krivicu in Povšetu niso naključje, saj »izkazujejo temeljno družbeno senzibilnost do trenutnega, nedvomno problematičnega zgodovinskega časa, ki ga zaznamujejo vse večje izkoriščanje, nasilje, predvsem pa pasivnost in apatičnost javnosti in skorajda brezobzirna razčlovečenost politike. Torej jih zaznamuje ravno tisto, mislim na družbeno senzibilnost, česar je pri nas absolutno premalo.«

Nagrajeni avtorji fotografij so s svojim delom vstopili v svet svetovne fotografije, kar bi moralo samo po sebi siliti v premislek slovenske »producente (urednike, galeriste, založnike), da dobre fotografije ni treba iskati le zunaj. Več zaupanja in priložnosti bi lahko namenili tudi domači fotografski produkciji,« opozarja Babnik. Med slovenskimi fotografi je glede na velikost naše države celo presenetljivo veliko takšnih, ki s svojim delom izstopajo tudi v svetovnem merilu.