Kako spremeniti svet

Leith je zaselek v Severni Dakoti. Zaspan in zakoten. Mračen in pozabljen. Opuščen in odpuščen. Kot tiri, po katerih je tu nekoč vozil vlak. Še najbolj spominja na »mesto duhov«. Hiše so uboge in razsute, številne so zapuščene, služb ni, ceste so uničene, infrastruktura diši po standardih Divjega zahoda, zemlja je puščobna in jalova, narava pa apatična in hladna, no, varčna – tu ni ničesar. Razlog več, da tu živi le 24 ljudi. Tisti, ki so imeli kam, so že odšli. Emigrirali. Zbežali. Ameriški sen stanuje drugje. Tisti, ki so ostali, imajo sicer župana, toda vozi tudi avtobus. A po drugi strani: vsi multitaskajo, da bi preživeli. Tu bi lahko snemali filme in TV-serije o zombijih. Scenografa sploh ne bi potrebovali.

In vendar se v Leith nekega lepega dne nekdo priseli. Kar je vznemirljivo. Nekaj novega. Prebivalci so po svoje navdušeni – vendarle obstaja upanje. Leith morda vendarle ni tako propadel. Vse nemara vendarle ni tako slabo, kot se zdi. Po malem so celo ponosni, da so dobili priseljenca. In tudi priseljenec je ponosen. Ime mu je Craig Cobb. Kupi nekaj parcel, nekaj hiš. Kul. Cobb kani ostati. Toliko bolje.

Toda leta 2012 vsem vzame sapo, ko se izkaže, da je tudi Cobb ponosen, toda ponosen predvsem na svoj belski ponos – na ideologijo belskega ponosa, belske vzvišenosti, belske večvrednosti, belskega nacionalizma, belskega separatizma, belske arijskosti, white supremacy. Prebivalci Leitha, očitno ne ravno najbolje informirani, so spregledali spletni podatek, da je Craig Cobb, nekdanji taksist in prodajalec arijskih avtogramov, precej razvpit – da je torej neonacist. Njegova rasa je njegova religija. Prišel je s svojo verzijo »končne rešitve«: v Leith bi rad preselil ideološke somišljenike in ga prelevil v belsko, neonacistično, antisemitsko, »nacionalsocialistično« kolonijo, v utopijo ameriškega fašizma, v raj sovraštva, nestrpnosti in paranoje. Neonacisti bi prevzeli oblast, domačine pa izselili – tak je Cobbov načrt. Ko ga vidite, kako s puško patruljira po Leithu (in njegov pribočnik izgleda kot impersonator Adolfa Hitlerja, če smo že ravno pri tem), je jasno, da misli resno.

Domačini se firerju, ki je skušal podobno belsko neonacistično kolonijo ustvariti že v Estoniji, a so ga izgnali (v Kanado, od koder je prebegnil v Ameriko), in nacifikaciji svojega dvorišča kolektivno uprejo. Strah jih je, pravijo. Le zakaj jih ne bi bilo: Cobb trdi, da bi bilo treba Jude eksterminirati. Nočejo ga pri sebi. Zato se oborožijo. Razrežejo mu gume. Napetosti se stopnjujejo. Nazadnje ga izselijo, njegovo hišo pa zažgejo, toda pred odhodom parcele, ki jih je kupil, prepiše na druge neonaciste.

Tako se odvrti dokumentarec Dobrodošli v Leithu, eden izmed številnih, ki jih bo med 9. in 17. marcem zavrtel 18. festival dokumentarnega filma, alias FDF (Cankarjev dom). Ko ga boste gledali, se boste spontano vprašali: bi Američani pustili, da bi med njimi živeli islamski teroristi? Ni šans. Takoj bi vse prijeli in zaprli – ali pa deportirali. In vendar imajo zakonodajo ukrojeno tako, da lahko v Ameriki, med Američani, povsem mirno živijo belski, arijski, neonacistični teroristi. Kar nas spomni na Evropsko unijo, pa tudi na Slovenijo, ki skuša zdajle zakonodajo ukrojiti tako, da »med nami« ne bi mogli živeti begunci, obenem pa ima zakonodajo, ki pusti, da se »med nami« povsem mirno napihujejo belski, arijski, fašistoidni ekstremisti, ki kličejo po terorju.

Še več. Ko gledate dokumentarec Dobrodošli v Leithu, se ne morete znebiti občutka, da v Sloveniji – in precejšnjem delu Evropske unije – beguncem delajo natanko to, kar so v Leithu delali neonacistom. In ravno tu je problem: beguncem delajo to, kar so v Leithu delali neonacistom. Ali bolje rečeno: to, kar delajo beguncem, bi morali delati slovenskim arijcem. Begunci bi morali biti dobrodošli, arijci pa odločno zavrnjeni.

Bi bilo treba »junaške« slovenske arijce, branilce interesov slovenske »večine«, ki zdaj – ob zvokih frajtonarice, ki jo od Kekčeve pesmi loči le korak – terorizirajo »protislovenske« Slovence in begunske otroke, izseliti? Ne, pač pa bi jih bilo treba denacificirati. Kaj rojeva teror in strupene neonacistične, arijske, nacionalistične, rasistične ideologije, vemo: epidemična revščina, vse hujša ekonomska neenakost, permanentna brezposelnost, sistematična socialna prikrajšanost, občutek ogroženosti. To pomeni, da je tudi povsem jasno, kaj bi bilo treba narediti, če hočemo družbo denacificirati – neoliberalni fundamentalizem finančnih elit, ki vse to, od epidemične revščine in vse hujše ekonomske neenakosti do permanentne brezposelnosti in sistematične socialne prikrajšanosti, ustvarja, bi bilo treba odpraviti. In deportirati. Sicer bo obup rojeval le še hujši obup, ekstremizem le še hujši ekstremizem, teror pa le še hujši teror. Ta spirala je brez dna.

Nekaj o tem, kaj strašna ekonomska neenakost in koncentracija bogastva v rokah elite delata z družbo, pove Noam Chomsky v dokumentarcu Rekviem za ameriške sanje, ki ne pušča nobenega dvoma, da so prav ustave in zakonodaje tiste, ki pustijo, da »med nami« živijo huda ekonomska neenakost, epidemična revščina, permanentna brezposelnost, sistematična socialna prikrajšanost in druge nadloge neoliberalne politike.

Nič, neoliberalci z družbo delajo to, kar potem družba dela z begunci.

Rdeča mošeja

V dokumentarcu Kako spremeniti svet vidite, kako je nastala organizacija Greenpeace. Bob Hunter, njen ustanovitelj, sicer medijski človek, reporter časopisa Vancouver Sun, je ugotovil, da je treba vreči nekaj »medijskih bomb«, alias »mind bombs«, če hočejo preprečiti – atomsko, apokaliptično – onesnaževanje okolja, zato je leta 1971 z barko, polno somišljenikov, zaplul pred Aleutske otoke (»ground zero«), kjer naj bi Amerika detonirala atomsko bombo. Bombo so sicer detonirali, toda Greenpeace – tedaj še komite Don’t Make A Wave – je vrgel ravno dovolj »medijskih bomb«, da je Amerika poskuse z atomskimi bombami ustavila.

Greenpeace je spremenil svet, a tudi kapitalizem, vedno srhljivo dinamičen in prilagodljiv, se je spremenil – na slabše. Onesnaževanje okolja so zamenjale podnebne spremembe, atomske bombe neoliberalne dobe. V dokumentarcu To vse spremeni, posnetem po globalnem bestsellerju, ki ga Naomi Klein ni zaman podnaslovila Kapitalizem proti podnebju, vidimo, kako te neoliberalne atomske bombe uničujejo Alberto, Montano, ameriške staroselske rezervate, Pradeš, Peking in grški Halkidiki, kjer je neka kanadska korporacija prevzela rudnik zlata. Divje, pohlepno, deregulirano črpanje nafte in drugih naravnih bogastev ne onesnažuje, zastruplja in uničuje le okolja, temveč tudi ljudi. V vseh smislih. Kapitalizmu, ki misli, da si je podredil naravno, je narava poslala podnebne spremembe – dokaz, da igro spet vodi narava. Pozabite na severne medvede – VI ste ogroženi!

Toda v dokumentarcu Med radikalnimi verniki boste videli, zakaj se pakistanski otroci ne bi pridružili niti organizaciji Greenpeace niti kampanji Naomi Klein. Raje bi se pridružili džihadu – in verskim šolam, medresam, predvsem Rdeči mošeji, bazirani v Islamabadu, medresi medres. Ko vstopimo v Rdečo mošejo, kamor zahodne kamere doslej še niso vstopile, vidimo otroke, ki memorirajo Koran. »Ne vemo, kaj pomenijo verzi, le učimo se jih na pamet,« pravi eden izmed njih. Drugi pravi: »Ne boste nas osvojili – uničili vas bomo!« Tretji pravi: »Islam bo vladal vsemu svetu!« Klerik Maulana Aziz, njihov učitelj, zagovornik šeriatskega prava in vodja Rdeče mošeje, pa pravi: »Z Alahovo pomočjo bodo revolucijo ponesli v svet.« Če bo treba, se bodo žrtvovali. »Ko jim streniramo um, se do smrti ne bodo spremenili.«

So otroci rojeni fundamentalisti, rojeni džihadisti, rojeni ekstremisti? Ne, daleč od tega. Otroci, ki jih »trenirajo« v Rdeči mošeji, so iz zelo revnih ruralnih družin, ki svojih otrok ne morejo niti preživljati, kaj šele da bi jih šolale ali kaj takega. Klerik Aziz, fen Al Kaide, in Rdeča mošeja, ki izgleda kot puritanski odgovor na »rdečo mučilno sobano«, njihovim otrokom zagotavljata brezplačno šolanje, brezplačno streho, brezplačno hrano, brezplačno zdravstveno oskrbo, službo in prihodnost, potemtakem to, česar jim pakistanska družba – ali pakistanska država, če hočete – ne more zagotoviti.

»Pakistan ni več to, kar je bil,« pravi dr. Pervez Hoodbhoy, jedrski fizik, sicer velik nasprotnik Rdeče mošeje. »Vojska je odpovedala, demokracija je odpovedala, pravna država je odpovedala – nastal je vakuum. In nekdo ga mora zapolniti.«

Rdeča mošeja nadomešča družbo, ki je presahnila, socialno državo, ki je izginila, in politiko, ki je odpovedala. Toda starši, ki hočejo otrokom le zagotoviti boljše življenje, se niti ne zavedajo razsežnosti ideološke, džihadistične indoktrinacije. Ko pa se je enkrat vendarle zavedo in ko hočejo otroke izpisati, ti nočejo z njimi. Rdeča mošeja je mikavnejša od ekologije in Naomi Klein. Gojence Rdeče mošeje, ki so prej živeli v strašni revščini, bedi, stradežu in vsesplošnem pomanjkanju, boš težko prepričal, da so podnebne spremembe problem št. 1. Še težje pa jih boš prepričal, da se je treba boriti proti izpustom ogljikovega dioksida, ne pa proti Zahodu.

ThinThread vs. Trailblazer

FDF bo obelodanil dokumentarce o Srebrenici in tistih, ki so tam posiljevali in pobijali, zdaj pa svojih profilov nimajo v Haagu, temveč na Facebooku (Megla Srebrenice), o prebivalcih Lampeduse, ki je postala evropski Ellis Island (Lampedusa pozimi), o afganistanski begunki, ki se v Iranu prelevi v reperko, a kljub temu ne more ubežati dogovorjeni poroki (Sonita), o newyorški imigrantski, etnično barviti, zelo gosto naseljeni soseski Jackson Heights, v kateri slišite 160 jezikov, ki čakajo na skupni razredni imenovalec (Jackson Heights), o izraelskih junakih šestdnevne vojne, ki so Amosu Ozu leta 1967 pripovedovali reči, za katere je izraelska vlada predvidela večno cenzuro (Cenzurirani glasovi), o prepotentnih starših, ki skušajo otrokom zagotoviti boljše življenje tako, da jih skušajo spraviti k Barceloni, na lepotna tekmovanja ali pa vsaj na YouTube (Otroci tranzicije), o kontroverznem avstrijskem igralcu Helmutu Bergerju, fetišu Viscontijevih klasik, in njegovi dolgoletni companion, ki se na stara leta utaplja v svoji impersonaciji Norme Desmond (Helmut Berger, igralec), o necenzuriranem Vinciju V. Anžlovarju (Selfie brez retuše), o piratskih videokasetah, ki so imele prav zaradi trivialnosti takšno moč, da so v Romuniji zasejale seme svobode in rušile komunizem (Chuck Norris proti komunizmu), in o odbitem ukrajinskem artistu Fedorju Aleksandroviču, ki izgleda tako, kot da je zamudil na vse avdicije za filme Tima Burtona, in ki trdi, da je apokaliptično nesrečo v černobilski nuklearki povzročil tajni radar (Duga-3), s katerim so sovjetske oblasti prestrezale zahodne komunikacijske signale (Ruski detel).

Toda ThinThread je prestregel več sovjetskih komunikacijskih signalov, kot je Duga-3 prestregel zahodnih komunikacijskih signalov. ThinThread, sistem za prestrezanje komunikacijskega prometa nasprotne strani, je razvil Bill Binney, analitik ameriške Nacionalne varnostne agencije. Vidite ga v dokumentarcu Dobri državljan.

ThinThread, ki je v realnem času povezal vse ljudi tega sveta, je omogočal samodejno nadzorovanje vsakega človeka na svetu in hkratno prisluškovanje vsem telefonom tega sveta. Kako je Binney prišel do te čarovnije? Ni ga zanimala vsebina podatkov, ki jih je prestrezal – masa teh podatkov je bila itak prevelika, da bi jo sploh lahko kdo »prebral« in obdelal. Če se ukvarjaš z vsebino komunikacij, potem si le zbiralec smeti, zato so ga zanimali podatki o podatkih (metadata), odnosi, povezave in vzorci interakcij med pošiljatelji – kdo komu pošilja, kako pogosto, na kakšni ravni se to dogaja, kakšna je struktura organizacije, kakšna je količina aktivnosti v omrežju. Iz teh interakcij je vnaprej razbral, da bodo Sovjeti leta 1968 vkorakali v Prago. In vnaprej je razbral, da bodo Sovjeti leta 1979 vkorakali v Afganistan. Videl je, česar drugi niso videli.

Kako to, da potem ni vnaprej razbral, da se pripravlja 11. september? Ni mogel. Program ThinThread – bazično kriptomatematični algoritem – je bil prepoceni, tako da NSA zanj ni mogla pokuriti veliko denarja, zato je raje lansirala bistveno dražji program Trailblazer (zanj je zagonila milijarde!), program ThinThread pa opustila. In seveda, Binneyja in njegovo ekipo so odpustili. Toda Trailblazer ni znal tega, kar je znal ThinThread. NSA je sedela na podatkih, a jih Trailblazer ni znal dešifrirati. ThinThread bi jih – zlahka.

Tri dni po razpustitvi ThinThreada se je zgodil 11. september. »11. september je bil darilo Nacionalni varnostni agenciji,« so rekli šefi Nacionalne varnostne agencije. Zdaj bodo lahko brezmejno molzli proračun! Bill Binney, dobri Američan, pa je začel žvižgati. Kot Edward Snowden.

Dvoboj stoletja

Kaj če bi Binney leta 1968, ko je analiziral sovjetski komunikacijski promet in razbral, da Sovjeti pripravljajo invazijo na Češkoslovaško, analiziral ameriški komunikacijski promet? Bi razbral, da se pripravljata atentata na Martina Luthra Kinga? Bi razbral, da predsednik Lyndon B. Johnson ne bo ponovno kandidiral za predsednika? Bi razbral, da se bo predvolilna konvencija demokratske stranke v Chicagu sprevrgla v kaotično bojno cono? In seveda: bi razbral, da se bosta na televiziji – na odprti sceni – soočila William F. Buckley in Gore Vidal in da bo Vidal vesoljni javnosti pokazal, kako z eno potezo položiš, osmešiš in ponižaš desničarja?

Buckley in Vidal se namreč nista prenašala. Drug drugega nista hotela niti videti. Če bi Buckleyja vprašali, s kom ne bi hotel nikoli in za noben denar debatirati na TV, bi rekel: z Vidalom! In če bi Vidala vprašali, s kom ne bi hotel nikoli in za noben denar debatirati na TV, bi rekel: z Buckleyjem! Oba sta bila bojevita javna intelektualca, oba sta bila velika narcisa (in patricija), oba sta bila slavna, atraktivna, kontroverzna, teatralična, elokventna, lucidna, sofisticirana in duhovita, oba sta bila odlična debaterja ipd., toda Buckley, politični komentator, urednik revije National Review in stvarnik modernega konservativizma, ki je Boga spel s prostim trgom in atomsko bombo (brez njega ne bi bilo Ronalda Reagana, neoliberalizma, Tea Partyja in neokonservativnih arhitektov napada na Irak!), je bil fanatični desničar, Vidal, pisatelj, dramatik, esejist in gej, pa fanatični levičar.

Toda kot pokaže dokumentarec Najboljša sovražnika, je TV-mreža ABC, ki so jo ubijali nizki ratingi, storila natanko to: v času predvolilne kampanje ju je soočila. In tako sta deset večerov polemizirala o vietnamski vojni, hladni vojni, jedrskem orožju, imperiju, rasni problematiki in revščini, obenem pa tudi drug drugega stalno sarkastično žalila, se izzivala, pikala in pekla. Potem pa je Buckley rekel, da protestniki na ulicah uporabljajo kriptonacistični slog. Vidal mu je mirno odvrnil: »Edini kriptonacist, ki ga poznam, si ti!« Buckleyju se je utrgalo: »Zdaj pa poslušaj, ti peder, če mi še enkrat rečeš kriptonacist, te bom tako na gobec, da ti bodo morali dati fris v mavec!«

V živo. Na odprti sceni. Česa takega televizija še ni videla. Še več: trik ni bil le v psovki ali tem, da je Buckley izgubil samonadzor, temveč v tem, da ga je Vidal prisilil, da se je samorazkril – da je razkril svojo homofobijo. Ne, ne, nismo homofobi, vedno pravijo desničarji. Ni res – so. Le izbezati jih je treba. Če bi bil Vidal temnopolt, bi mu Buckley siknil: »Ti črnuharski peder!«

Vidal je zmagal: s tehničnim knockoutom. In v italijanski vili La Rondinaia – visoko nad Amalfijem – je potem prijateljem, oboževalcem in ljubimcem leta in leta vrtel posnetek svojega največjega hita.

In ne pozabite: tudi slovenski desničarji so izbruhnili, izgubili samokontrolo in se samorazkrili. Nikogar več ne bodo mogli prepričati, da niso rasistični. Begunci so jih izbezali. Na odprti sceni.

Najboljših 5

Dobri državljan

(A Good American)

Kako je nastal Veliki brat.

Dobrodošli v Leithu

(Welcome to Leith)

Propad neonacistične utopije.

Jackson Heights

(In Jackson Heights)

Panorama multikulturnega raja.

Med radikalnimi verniki

(Among the Believers)

Lekcije džihadizma v Rdeči mošeji.

Najboljša sovražnika

(The Best of Enemies)

Kako položiti desničarja.

Filmski festival:
18. festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Slovenska kinoteka in Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: od 9. do 17. marca 2016