Sufražetke

Ženski boj.

Spike Lee je lani posnel film Chi-Raq, v katerem ženske obupajo nad nasiljem, ki preplavlja Chicago in ga spreminja v Sick-ago. Moški stalno streljajo in se pobijajo, krogle letijo na vse strani, otroci umirajo, nasilje je kronično in permanentno, vse hujše, tako da je življenje nemogoče. In ker ženske ne vidijo druge rešitve, sklenejo, da ne bo več seksa, dokler moški ne položijo orožja. Ali bo konec nasilja – ali pa bo konec seksa! Jasno, v dobi interneta in družbenih omrežij se jim ni težko povezati. In še preden jih moški razglasijo za “seksualne teroristke”, so že ekstatično gibanje, ki spreminja svet. Nasilje na lepem ne izgleda več tako naravno, moška obsedenost z močjo, prevlado, teritorijem in spolno privilegiranostjo pa se izkaže le za balon, obsojen na pok. Moški ne vzdržijo več. Chi-Raq je kakopak reimaginacija Aristofanove Lizistrate, v kateri so nad stalnimi vojnami in nasiljem v antični Grčiji obupale Grkinje (od Aten in Beocije do Šparte), ki moškim odpovedo seks. Ali bo konec vojne – ali pa bo konec seksa! “Ženske ne moremo več čakati.” Ker pa nobena ne podleže skušnjavi in ker moški tako ne morejo reči, “bom šel pa k drugi!”, se v Grčijo vrne mir. Če bi imele te Grkinje pred 2500 leti na voljo internet in družbena omrežja, si ne bi priborile le miru, temveč tudi volilno pravico.

Britanski film Sufražetke nam pokaže, kako je izgledal ženski boj za volilno pravico. Maud Watts (Carey Mulligan), mati in žena, je leta 1912 perica, ki ji sodelavka (Anne-Marie Duff), sicer sufražetka, odpre oči, tako da se zlagoma pridruži ženskemu gibanju, ki ga intonirata Edith Ellyn (Helena Bonham Carter) in Emmeline Pankhurst (Meryl Streep), toda bolj ko vse skupaj padajo v nemilost pri moških, prepričanih, da ženska sodi v kuhinjo (najprej bodo hotele volilno pravico, potem bodo hotele biti sodnice, poslanke itd., pravi nekdo), bolj se radikalizirajo in bolj ugotavljajo, da poti nazaj ni več, tako da njihovi protesti postajajo vse burnejši in militantnejši, z razbitimi izložbami in poštnimi nabiralniki vred. Policija (Brendan Gleeson) jih stiska, brutalno mlati in zapira, v zaporih jih mučijo in med gladovnimi stavkami na silo hranijo, mediji pa njihov boj ignorirajo in tabuizirajo – kot da ga ni. Sufražetke – nepokorne in neposlušne, jeklene in karizmatične, odlično organizirane, v očeh oblasti in patriarhata teroristke najhujše vrste – strahopetne in nespoštljive zakone, pri katerih nastanku niso imele nobene besede, z užitkom kršijo. Izgubijo lahko le okove.

Ironično: prva svetovna vojna, ki moške odpelje daleč stran, jim koristi – toliko o “doktrini šoka”, ki je enkrat na pravi strani zgodovine. Še bolj ironično: na Zahodu o demokraciji vedno govorijo tako, kot da obstaja že stoletja, toda v resnici lahko o demokraciji govorimo šele od trenutka, ko so ženske dobile volilno pravico (je demokracija res demokracija, če je polovica populacije brez volilne pravice?), kar pomeni, da je demokracija nekaj zelo novega. Hej, stara ni še niti 100 let. Pa še to, kakor kje: v Švici so ženske volilno pravico dobile šele leta 1971, tako da Savdska Arabija, ki je ženskam volilno pravico podelila šele lani, niti ne zamuja prav dosti. Ni čudno, da slovenska desnica stalno fantazira o Švici.