Zaklad

za +

Začasni uvoz komunizma.

Adrian (Adrian Purcarescu) je finančno propadli romunski desperado – tako je zadolžen, da sploh ne more dihati. Obresti ga ubijajo. Banka ga stiska. Imel je malo podjetje, ki pa ga je odpihnila kriza.

Kapitalizem ne dela zanj. Ravno nasprotno. Zato potrka pri Costiju (Cuzin Toma), sosedu, pri katerem si hoče sposoditi 800 evrov, toda Costi, družinski človek, ki komaj shaja, mu ne more pomagati. Potem pa mu Adrian pove, zakaj potrebuje tistih 800 evrov: kupil bi rad detektor za kovine, s katerim bi na stari družinski posesti poiskal zaklad, ki ga je menda nekoč, v času komunizma, tam zakopal njegov ded. Ker kapitalizem odpove, računa na darilo komunizma. Ker kapitalizem ne deluje, bo dal še eno priložnost komunizmu, ki je bil itak boljši od kapitalizma. To je mantra postkomunističnih družb. Še več, komunizem je bil boljši kapitalizem od samega kapitalizma – komunizem je bil kapitalizem, ki je delal za vse! Navsezadnje, komunizem je mislil na prihodnost, zato je skril zaklade za hude čase – za čase, ko ga ne bo več. Postkomunistična obupanca najameta eksperta za detekcijo izgubljenih zakladov (Corneliu Cozmei), garažnega Indiano Jonesa – in že z detektorjem “češejo” puščobni, zapuščeni vrt, kar počnejo počasi, ležerno, patetično, smrtno resno, brez samoironije, obešenjaško. Zaklad, ki ga himnično zaokroži štikel Life Is Life (via Laibach), predstavi tri tipične postkomuniste, ki od kapitalizma vzamejo vse, kar jim da, ko pa jih razočara, začnejo klicati komunizem. Delujejo kot kapitalistično podjetje (Costi je investitor, izplen si bodo razdelili ipd.), toda ko udari kriza, zahtevajo vrnitev komunizma, od katerega pričakujejo, da jih bo dokapitaliziral, da bo torej njihove privatne izgube podružbil. In to dobro poznamo – ko udari kriza, kapitalisti zahtevajo nagli, začasni uvoz komunizma, ki bo njihove izgube spremenil v javne stroške.

(Kinodvor)