Gospod sodnik

za

Nevarna razmerja.

Z romantičnimi komedijami je vrag – vse situacije so že preigrane. Da je Hollywood v tej točki precej obupan, veste po tem, da si izmišlja prisiljene, patetične, za lase privlečene situacije, ki naj bi romantični komediji dale novo, sveže življenje, ali bolje rečeno – ki naj bi romantični komediji vrnile tisti magični touch.

Toda francoski Gospod sodnik pokaže, kako se to počne. Nenavadnejše romantične komedije zlepa ne boste našli – v celoti se namreč odvrti na sodišču, v hladnem in birokratskem, antiromantičnem in antikomičnem okolju pravne države, ki ji imperialno predseduje sodnik Racine (Fabrice Luchini), in to med tridnevnim sojenjem moškemu, ki naj bi z vojaškim škornjem svojo 7-mesečno hčerkico tako brcnil, da je umrla. Najprej je to priznal, zdaj pa to zanika. Sodnik Racine ne velja le za strogega, učinkovitega, čudaškega, vzvišenega, ošabnega mizantropa, temveč se ravnokar tudi ločuje, pa še gripa ga muči – in seveda, v poroti zagleda Ditte (Sidse Babett Knudsen), dansko anestezistko, s katero je pred časom, med operacijo kolka, navezal več kot le stik. Drug drugega začneta zapeljevati. Imava lahko zaradi tega težave, vpraša Ditte. Ne, pravi Racine: “To je nekonvencionalno, ne pa nezakonito.” Logično: kdor je bral Lacana, posebej njegov spis o Kantu in markizu de Sadu, ve, da zakon užitka ne prepoveduje, temveč ga nalaga, tako rekoč zapoveduje. Zakon pravi: Uživaj! In film potem v maniri poetičnega, samoironičnega dokumentarista niza hladne, birokratske, mučne postopke, med katerimi sodnik in porotnica “kradeta” trenutke, romantične trenutke, trenutke humanosti, kot da bi skušal namigniti, da tudi naša življenja izgledajo le še kot simulacije hladne, birokratske, resnobne, mučne, dolgočasne, sterilne, mizantropske mašine, v kateri so od humanosti – romantike, komedije, užitka – ostali le še trenutki, le še utrinki, ki jim moramo dobesedno “krasti”.

(Kinodvor)