Primož Vitez. glasbenik, dramaturg, prevajalec in predavatelj

Če hočemo s skupnim imenovalcem za(ob)jeti njegovo raznovrstno in razvejeno delovanje na področju znanosti in umetnosti, moramo izpostaviti njegovo sistematično raziskovanje jezika, zlasti govora, ki je podstat človečnosti, saj človek v glavnem obstaja skozi govor. Spoznanja s tega področja raziskovanja uporablja pri delu v gledališču, v muziki, pri prevajanju in delu s študenti. Vendar ne gre za togo in le racionalno prenašanje znanstvenih spoznanj in odkritij na področje umetnosti – čeprav je v tem zagotovo dodana vrednost njegovih prevajalskih in dramaturških del –, temveč za prožno razumevanje jezika in govora skozi premisleke o naravi življenja in bivanja, hkrati pa si pušča dovolj prostora za prepuščanje estetskim doživljajem.

Tako doživlja tudi skupino Bossa de Novo, v kateri poje. Skupina se je v trinajstih letih obstoja in s štirimi izdanimi albumi v Sloveniji uveljavila zlasti s priredbami brazilske popularne godbe (musica popular brasileira, MPB). V začetku aprila pa je presenetila z zanje precej neznačilnim projektom: Shakesoneti. Za festival Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu so uglasbili – avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar – enajst sonetov angleškega barda, 130. sonet pa so po Vitezovi dramaturški zamisli izvedli kar šestkrat: dvakrat v Menartovem in enkrat v njegovem prevodu v slovenščino ter še v portugalščini, italijanščini in angleščini. Ne naključno, saj »podrobno branje teh sonetov, ki se ob prvem branju zdijo precej hermetični in nedostopni, razkrije, da gre v bistvu za variacije ene in iste občečloveške teme: intimnega razmerja med dvema človekoma«.

Prav to variiranje ene teme je med razlogi, da ga je pritegnila brazilska popularna glasba, ki jo je spoznaval že v svojem prejšnjem bendu Fake Orchestra. Navdušil ga je »oče« bossa nove João Gilberto, ki je sposoben v enem komadu skladbo zapeti na pet različnih načinov, vsakič v kontrapunktu s kitarsko spremljavo. Blizu mu je tudi Gilbertov tihi, šepetajoči način petja, ki omogoča izražanje zelo intimnih občutij. »Takšna ritmično in melodično nesimetrična glasba je za Brazilce nekaj vsakdanjega, naravnega, nam pa je nekako tuja, čeprav odpira glave,« pravi sogovornik, ki hoče s takšno glasbo »sprostiti« zvočne razsežnosti duše slovenstva.

Druga njegova ljubezen, z glasbo povezana prek govora, so knjige, dramaturško, prevajalsko in predavateljsko delo. S knjigami je obdan že od rane mladosti, saj je bil oče grafični inženir, mama pa knjigovez. »Zato smo imeli doma ogromno knjig. A mene je manj zanimalo, kako so natisnjene oziroma vezane, kot to, kaj v njih piše,« pravi Vitez, ki je študiral francoščino in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je doktoriral iz naglaševanja v francoščini. Danes predava na Oddelku za romanske jezike francoski govor, literarno prevajanje in jezikoslovno teorijo. In tako kot ga je pri brazilski bossa novi pritegnilo, da se je ta glasba, kjer »ljudje pojejo, kot da bi govorili, in govorijo, kot da bi peli«, lahko rodila le iz brazilske portugalščine, je pozoren na različne govorne lege tudi pri dramaturškem delu in prevajanju.

V zadnjih petnajstih letih se je podpisal kot dramaturg pri petnajstih predstavah, iz angleščine, portugalščine, »srbohrvaščine« in seveda francoščine pa prevedel še vsaj toliko dramskih tekstov. V zadnjem času se je dosti posvečal prevajanju Molièra, saj ga navdušujeta njegov »izpiljeni komedijski mehanizem« in njegov pogum v 17. stoletju, ko sta v Franciji nad vsem bdela dvor in cerkev, spregovoriti o posamezniku, o njegovi integriteti, pa o hipokriziji in svetohlinstvu tedanje družbe.

Konec lanskega leta je izšel njegov prevod štirih dramskih del o Ubuju, ki jih je konec 19. stoletja napisal mladi Alfred Jarry in z njimi začrtal avantgardne gledališke smeri 20. stoletja. Poseben izziv v tem vedno aktualnem delu, »divji komediji o zlobi in pohlepu«, utemeljenem na Shakespearovem Macbethu in Rabelaisovem Pantagruelu, je bil prevod teksta v slovenščino, saj je Jarry v izvirniku uporabljal vse od cerkvene latinščine, visoke knjižne francoščine, vojaške terminologije, jezika ulice, do otroškega govora in neologizmov, ki si jih je izmišljeval sam.

Z Vitezom sva se pogovarjala tudi o njegovem prevodu Voltairovih Filozofskih zgodb. Zanj je leta 2010 dobil Sovretovo nagrado. Pri plodovitem francoskem razsvetljencu ga je pritegnil spoj poguma in prožne misli v pisanju. Sicer pa se mu zdi razsvetljenski impulz, torej kritična zavest, optimalna, dosledna in poštena formulacija človečnosti. Temu je zavezan pri svojem avtorskem delu. Kajpak vsega ni mogoče zamejiti z razsvetljensko racionalnostjo. To še posebej velja za jezik in govor. Imata namreč tudi čustveno dimenzijo. Vitez zato pravi, da bi bilo za Slovence koristno, če bi imeli bolj sproščen, pa zaradi tega nič manj resen odnos do jezika. »Ljudje bi lahko bolj uživali v jeziku, ker bi s tem spoštovali tudi užitek drugega, jezik uporabljali manj avtomatično in si tako omogočili manj olesenel pogled na svet.«