Rok Roudi, kulinarični pornograf

Te dni je v Kreativni coni Šiška na ogled razstava, ki je Instagramovo klasifikacijo #foodporn vzela zelo dobesedno in zelo zares. Torej: Rok Roudi, njen avtor, si je privoščil malo pomenskih mahinacij ter hrano in pornografijo zlil v podobo, v kateri točno vemo, kaj predstavlja vsaka pregovorna freudovska cigara ali v njegovem primeru hrenovka. Ali kot kunštno piše v Facebookovem napovedniku dogodka: Rok je »razmerje med osnovno besedo in besedo, ki jo natančneje določa, obrnil na glavo. Na njegovih risbah se prepletajo seksualni simboli, ki vključujejo čisto profane prikaze različne vrste hrane in so na nek način z njo povezani«. Omenjeni napovednik pa poleg opisa ponuja še eno zanimivo informacijo: na otvoritev razstave se je napovedalo blizu šeststo ljudi, kar je v majhnem in pogosto žalostno osamljenem svetu kulturne produkcije malodane čudež. Rok Roudi je torej, kot bi se reklo, vzhajajoča zvezdica. A kdo pravzaprav je? Če boste vprašali Google, boste hitro ugotovili, da vsevedni striček modro molči. In nič čudnega: Rok Roudi je namreč dvaindvajsetletni mladenič, čigar avtobiografija je v danem zgodovinskem trenutku odprta še za praktično vse.

Kukla, ki jo bržkone poznate kot mlado slovensko režiserko in duhovno mati benda Napravi mi dete, v prostem času pa je med drugim tudi Rokova cimra, je ob neki priložnosti, ko sta kuhala in zafrknila juho, razsodila: »Rok, ti si kot ta juha. Veliko, pa nič zares.«

In res se ukvarja z veliko stvarmi. Začel je z baletom. Nato je presenečen ugotovil, da fantje ne plešejo na špičkah in je balet opustil. Pleše še vedno, a danes večinoma vogua na domačih treningih v spremstvu YouTuba. Potem ko se je znebil baleta, je začel igrati klavir. Nato je glasbo opustil, se vpisal v modelarski krožek in začel izdelovati jadrnice, ugotovil, da je nadarjen za modeliranje in se vpisal na srednjo zobotehnično šolo in začel izdelovati proteze. Potem je ugotovil, da ne more vsak dan deset ur svojega dragocenega časa žrtvovati laboratoriju in da si v svojem življenju želi več dinamike. Srednja zobotehnična ga je naučila posnemati naravo in hitro je ugotovil, da ne zna posneti le oblike zob v snovi, temveč tudi podobo drevesa na papirju, in začel je risati. In se vrgel v grafično oblikovanje. V četrtem letniku srednje šole je že oblikoval letake za šolske dogodke. Študiral je notranjo opremo na fakulteti za dizajn, kjer je bil prisiljen pridobivati prakso risanja in skiciranja. Za časa študija je za Center arhitekture oblikoval krožnike in emajlirane skodelice po motivih Maksa Fabianija. Slišal je namreč, da je bil Fabiani reden gost slavnostnih sprejemov in podobnih prisilno družabnih zasedanj za visoko družbo, a ker ni bil plesalec, je bil prisiljen večino časa prebiti za svojimi krožniki, sam za mizo. Razmišlja, da bi po končanem študiju poskusil z gledališko igro na AGRFT. Rad bi igral v filmih, pove. Odblesk njegove filmske prihodnosti si v danem trenutku lahko ogledamo v videospotu zasedbe Napravi mi dete Napoleon.

A hecno – videti je, kot da so mu kljub neskončni vrsti interesov in talentov hrana, kuharija in gostinstvo nekako usojeni. Njegova starša sta kuharja. Njegova prva zaposlitev je bila na Ekonomski šoli Murska Sobota, kjer so na dober dan pekli dunajce, na slabše dni pa zamorjeno meso iz juhe. A takrat se še ni povzpel do kuharskega prestola, hrano je samo pripravljal. Lupil čebulo, rezal krompir, pral posodo. A nič hudega, vsi priznani kuharji, spomni, so začeli tam, kjer je bil takrat on. Pri posodi.

Idejo za #foodporn je dobil, ko je več poletji zapovrstjo delal v otroškem letovišču v Baški, v kuhinji z osamljenimi ženami in dekleti, ki so delovna poletja prebijale ločene od svojih mož in fantov in vsako večjo kumaro ali korenje izkoristile za spolno referenco ali pohujšljiv vic. Motivi so prilezli v njegovo nezavedno in se začeli nastavljati sami od sebe, sčasoma pa jih je začel iskati tudi načrtno. Serija je bila končana v roku, ki so mu ga v Kreativni coni Šiška odredili za pripravo razstave. A projekt bo verjetno še rastel. Razmišlja, da bi k razstavi priključil še inštalacijo, ki bi gledalcu omogočala, da bi, kot on pred njim, doživel še kontekst, iz katerega so podobe vzniknile – tržnico ali kuhinjo.

Tudi danes dela v kuhinji – v ljubljanski restavraciji Luda. Kot oblikovalec interierjev se z lastnikom dogovarja, da bi za diplomsko delo opremil njegov naslednji lokal. Pravi, da najrajši pripravlja preproste stvari. Težko bi izbral, a če bi moral, bi se odločil za juhe. Silijo te namreč k iskanju domiselnih rešitev, četudi to pomeni, da moraš za to, da bi jih zgostil, spasirati rezance in to vsem gostom, ki pridejo k tebi na večerjo, zamolčati.