Mitja Saje: Zgodovina Kitajske

+ + + +

Deset tisoč let na 500 straneh.

Arhaična doba, klasična, cesarstvo, republika, državljanska vojna, ljudska republika, postmaoistična doba, ki Kitajsko postavi v svetovni vrh. Štiri tisoč let državnosti je obseg, ki Kitajsko postavlja zunaj vseh predstavljivih okvirov zgodovine. Natančno in pregledno delo, ki mu sledi napotek za nadaljnja branja v podobi nekajstranskega seznama knjig, napisanih v evropskih jezikih.

Samo delo je dobra orientacija, a tako gigantski projekt terja svojo ceno. Naštevanje dogodkov in obratov je tako glomazno, da zatemni razumevanje preobratov. Vzemimo leto 1947, ko so v državljanski vojni sile, ki jih je vodil Chiang Kaishek (Čankajšek) v zmagoviti ofenzivi zoper Maa in komunistično partijo zavzele 165 mest. Toda: »V drugi polovici 1947 je prišlo na bojiščih do preobrata. V vladni vojski so se začeli kazati znaki utrujenosti, medtem ko so se komunistične sile krepile.« Za zgodovinopisje preskromen miselni aparat – medtem ko so bili zmagovalci utrujeni, so se poraženci okrepili? Umanjka vsaj nekaj strani, ki bi pojasnile ta fenomen. A knjiga že z navajanjem evidenc prinaša nedoumljivo realnost. Leta 1936 je kazalo, da bo Chiang Kaishek dokončno zlomil komuniste, toda sredi pohoda vrhovnega poveljnika aretira njegov domoljubni general in na pogajanja povabi voditelja sovražne armade Zhou Enlaia (Ču Enlaja) (?), ta pa se z zaprtim vodjo Quomintanga dogovori (??) za sodelovanje s komunisti proti Japoncem. Po dogovoru Chiang Kaishek, ki ga njegovi izpustijo iz zapora, zopet prevzame vlado. – (???) O več kot milijardni državi brez parlamentarnih strank bi sodili, da je postavljena centralistično z vrhovnim vladarjem, ki odloča o vsem. Ko je Mao v kulturni revoluciji odstavil večino vodečih tovarišev, je ukazal uničiti kulturne spomenike. Kulturocid? Nak, onemogočil ga je njegov premier Zhou Enlai, saj je poslal vojsko, da zavaruje spomenike, a Mao in Zhou sta še naprej družno vladala.