22. 4. 2016 | Mladina 16 | Kultura
Republika Slovenija
Kako je v resnici nastala naša država?
Utrinek iz predstave: veselje pretepačev iz Depale vasi, potem ko je tedanja vodja posebne skupine tožilcev Barbara Brezigar zavrgla kazenske ovadbe zaradi prekoračitev pooblastil
© Borut Krajnc
Vzdušje je srednje napeto, ura je štiri popoldne, zunaj dežuje. Državniki sedijo za mizo, na desni strani je Dimitrij Rupel, na levi Janez Janša in Igor Bavčar, vmes, na sredini, Milan Kučan, ki vodi sestanek, zraven neopazno prikimava in spušča sarkastične pripombe Janez Drnovšek. Herman Rigelnik je vseskozi tiho. Sestanek se je zgodil 6. januarja 1993. Sklical ga je tedanji predsednik Slovenije Kučan, njegov namen pa je bil med drugim razčistiti vprašanje tihotapljenja in preprodaje orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Po sestanku je nastal magnetogram, nosil je oznako državna tajnost – strogo zaupno. Danes oznake nima več, informacijska pooblaščenka je oznako tajnosti preklicala, objavil ga je Matjaž Frangež v svoji knjigi Kaj nam pa morete, sedaj se je magnetogram preselil v gledališče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Kultura
Utrinek iz predstave: veselje pretepačev iz Depale vasi, potem ko je tedanja vodja posebne skupine tožilcev Barbara Brezigar zavrgla kazenske ovadbe zaradi prekoračitev pooblastil
© Borut Krajnc
Vzdušje je srednje napeto, ura je štiri popoldne, zunaj dežuje. Državniki sedijo za mizo, na desni strani je Dimitrij Rupel, na levi Janez Janša in Igor Bavčar, vmes, na sredini, Milan Kučan, ki vodi sestanek, zraven neopazno prikimava in spušča sarkastične pripombe Janez Drnovšek. Herman Rigelnik je vseskozi tiho. Sestanek se je zgodil 6. januarja 1993. Sklical ga je tedanji predsednik Slovenije Kučan, njegov namen pa je bil med drugim razčistiti vprašanje tihotapljenja in preprodaje orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Po sestanku je nastal magnetogram, nosil je oznako državna tajnost – strogo zaupno. Danes oznake nima več, informacijska pooblaščenka je oznako tajnosti preklicala, objavil ga je Matjaž Frangež v svoji knjigi Kaj nam pa morete, sedaj se je magnetogram preselil v gledališče.
Magnetogram sestanka o strateško-vojaških vprašanjih je osrednji del predstave Republika Slovenija, ki sta jo v čast in slavo 25. obletnici osamosvojitve v koprodukciji pripravila Slovensko mladinsko gledališče in Zavod Maska. Avtorji predstave, igralci, režiserji želijo ostati anonimni, kajti, kot pravijo v gledališču, »posameznik v tem kontekstu preprosto ni pomemben. Pomembna je drža(va).«
Država, ne Janez Janša ali Milan Kučan, država je bila tista, ki je na začetku devetdesetih organizirala prodajo orožja. To je vedel državniški vrh, predsedstvo je to odobrilo že avgusta 1991, to je vedela policija, to je vedela vojska, ki je, pravzaprav njena specialna brigada Moris, nadzirala prodajo in tranzit orožja. Kljub »legalni« orožarski dejavnosti je vse potekalo poluradno, brez pravega nadzora, z neznanimi provizijami. Marke in dolarje so naokoli prenašali v kovčkih, večina se jih je »izgubila«, zanemarljivi del je ostal v državnem proračunu. To je bilo po svoje logično, v tistem čas je veljal embargo na prodajo orožja za območje nekdanje Jugoslavije, zato ga države uradno niso smele prodajati. A so ga, ne samo Slovenija, bogateli so posredniki, bogateli so tudi v slovenske vojaške uniforme oblečeni trgovci in njihovi nadrejeni.
Leta 1993 je bilo treba temu narediti konec, vsaka skrivnost ima svoj rok trajanja, stvari so postajale preveč očitne, prišla so povpraševanja iz odbora varnostnega sveta OZN za nadzor embarga, Mladina je pisala o neuspeli ugrabitvi grškega trgovca z orožjem v Celovcu, o bombah, postavljenih pod avtomobil, o orožju, ki je padlo z neba. Namen že omenjenega sestanka, kakor je takrat dejal Kučan, je bil, »da se stvari ustavijo in da tudi navzven velja stališče, da Slovenija nikoli ni ne z orožjem ne z urjenjem vojakov pomagala ne Hrvaški ne Bosni. Drugače tega ne bomo mogli ustaviti.« S stališča države je zanikanje trgovanja razumljivo, a Kučanove besede niso bile resnične. Ali, kot kasneje pravi Kučan tudi sam, »resnici ne ustreza nič, ker tu sta dve resnici, ena za javnost, ena pa za to«.
Ne glede na sklep političnega kolegija o koncu trgovanja se je to nadaljevalo. Janez Janša je na sestanku spretno dejal, da »kar se tiče orožja, je to po zakonodaji itak v moji pristojnosti … vedno je bilo potrebno politično soglasje, jaz se s tem strinjam«, vendar se na dogovor o ustavitvi ni oziral. Prodaja orožja se je nadaljevala in dosegla vrh v Depali vasi, nasilno, konspirativno, s podtikanjem dokumentov, laserskimi merilci, razbitimi šipami, krvjo, svetniško tožilko, ki je pretepačem vrnila svobodno sonce, in hruško, v katero naj bi se sam od sebe zaletel aretirani Smolnikar.
Predstava Republika Slovenija pokaže vse to, vse resnice in laži, nasilje, pokaže izpoved upokojenega obveščevalca v prvi osebi, ki šteje denar. Kako se zloži 17 milijonov mark? Preprosto, po kupčkih po pol milijona mark, dokler imaš bankovec po 1000 mark. Ker v prvem dejanju štejejo denar od prodaje orožja, se orožje v tretjem dejanju resnično uporabi. Predstava ne postavlja jasnih ločnic med dobrim in slabim, dokumentira, ponekod namenoma groteskno pretirava. V tistem času je bila Slovenija groteskna država. Zgodba o rojevanju Slovenije je »pogreznjena v meglo; nekam med junaštvo in pokvarjenost, med palačo OZN in mafijsko podzemlje«, poteka petindvajset let, poteka v času, ko »sanje niso bile več dovolj(ene)«, ne za igralce, ne za gledalce, ne za državljane, ne za državo samo. Trgovanje z orožjem je, podobno kot izbrisani, temna stran slovenskega osamosvajanja, dokumentirana, popisana, preigrana, nikoli katarzično pojasnjena. Zdaj je mogoče, da uprizorjena na gledaliških deskah postane resničnejša od resničnosti same.
Kogar to ne zadovolji, naj si ogleda svetopisemski dokumentarec Jožeta Možine Urok Depale vasi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.