Nadzor z neba

zelo za -

Politika katastrofe.

Če ste videli film Good Kill, potem veste, da dronsko, daljinsko, brezosebno ubijanje ni le pritisk na gumb. Kaj če ubiješ nekoga, ki ne bi nikogar ubil? In kaj če lahko tega, ki načrtuje teroristični napad, ubiješ le tako, da pri tem ubiješ tudi nedolžne?

Nadzor z neba – mojstrovina logistike, napetosti, emocionalne vrtoglavice in didaktike – to prižene do skrajnosti. Ko zahodne vojaške obveščevalne službe v Nairobiju odkrijejo varno hišo, v kateri se skrivajo pripadniki teroristične organizacije Al Šabab, stečejo vsi postopki za dronsko razstrelitev te postojanke, še toliko bolj, ker se izkaže, da v središču Nairobija pravkar načrtujejo samomorilski atentat, toda na trg, nedaleč od “tarče”, prikoraka deklica (Aisha Takow), si postavi stojnico in začne prodajati kruh. Dilema, pred katero se znajdejo odločevalci, od britanske vojske (Helen Mirren), ki vodi operacijo, in ameriških upravljavcev dronov do britanskih ministrov in kenijskih agentov, je peklenska: naj žrtvujejo deklico, da bi rešili druge – ali pa naj operacijo ustavijo in “povzročijo” še hujšo katastrofo? Kar je politično sprejemljivo, je moralno nesprejemljivo – in kar je moralno sprejemljivo, ni nujno medijsko sprejemljivo. Vprašanje ni več, kako preprečiti katastrofo, temveč: katero katastrofo ustvariti? Svet je prišel do točke, ko lahko katastrofo prepreči le z drugo katastrofo – in ko nikoli ne ve, katera bi bila hujša.