Dan neodvisnosti: Nova grožnja

zadržan

Vojna zvezd.

Ko sem prejšnji teden ošinil lestvico trenutno najbolj gledanih filmov v Ameriki, so bili od prvega do desetega mesta razvrščeni Priklicano zlo 2, Warcraft, Mojstri iluzij 2, Ninja želve: Iz senc, Možje X: Apokalipsa, Ob tebi, Angry Birds, Alice izza ogledala, Stotnik Amerika: Državljanska vojna in Knjiga o džungli. Ergo: sama nadaljevanja in rimejki ter ekranizacije spletnih igric in bestsellerjev. Le filmi, ki imajo že vgrajeno publiko. Le recikliranje. Le franšize. Nič originalnega. Dan neodvisnosti: Nova grož-

nja je kakopak nadaljevanje Dneva neodvisnosti, toda Roland Emmerich, ki je pred dvajsetimi leti torpediral Ameriko, z Belo hišo vred, je očitno hotel posneti nadaljevanje, ki bo več kot le nadaljevanje, zato drugi Dan neodvisnosti izgleda kot nadaljevanje Abramsove Vojne zvezd. Lep kos filma se namreč odvrti v vesolju, pri Luni, kjer se žgejo zemeljske in zunajzemeljske vojske, ljudje in gensko spremenjena bitja prihodnosti. Bližje ko so Bogu, bližje so Vojni zvezd – z žogastim robotkom vred. Emmerich je bil vedno derivativen, tokrat pa film, v katerem se alieni vrnejo še z večjo vesoljsko ladjo (mothership je res motherfucker, nekaj tisoč milj v premeru), dobesedno zlaga iz drugih filmov, tako da se z Vojno zvezd medgeneracijsko gnetejo 2012 (velemesta apokaliptično razpadajo), Vesoljski bojevniki (hormonska mladina gre v bitko z intergalaktično zalego), Bližnja srečanja tretje vrste (dešifriranje simbola, ki se prikazuje različnim junakom), Uničevalec (uvodni sterilni svet), Peti element (leteči avtomobili), Brezno (cunami zamrzne nad Belo hišo), Vihar viharjev (barka surfa po največjem valu), Area 51 (ujeti alieni) in Transformerji (no, transformerji). Zrak, ki ostane, pa izsesajo patriotski kriki (“Le enotni lahko zmagamo”), analni humor (“Si se poscal?” “Jaz tudi!”) in Hillary Clinton.