Iskanje pozabljive Dory

zadržan +

Memento.

Iskanje pozabljive Dory je Pixarjeva animacija o rejništvu in posvajanju, le da ni problem v starših (ne, nihče nikogar ne ubije, in ne, pravih razlogov za rejništvo ne prikriva kak akt o varovanju osebnih podatkov), temveč v otroku, mali ribi Dory, ki jo muči kratkoročna izguba spomina.

Ko se izgubi (ocean je pač ocean), jo posvojijo kar liki iz Pixarjevega Reševanja malega Nema (Nemo, Marlin itd.), toda ko skuša najti pot domov, se znajde med scilami in karibdami, ki so pred trinajstimi leti strašile malega Nema. Dory je kot Dorothy iz Čarovnika iz Oza: ko pade iz “gnezda”, se znajde med ekscentriki (Lev, Pločevinko, Strašilo), ki postanejo njena nadomestna ali “rejniška” družina – z njimi preživi čudovite trenutke, toda želi si le domov. “There’s no place like home,” je na koncu dahnila Dorothy, kot da bi stopila iz slovenskih izrekov à la “Najlepše je doma” in “Ljubo doma, kdor ga ima”. Dory ima – tako kot Dorothy – rada svoje nove prijatelje, svoje posvojitelje, svojo nadomestno “rejniško” družino (alternativa “birokratskemu” akvariju), a se mora vrniti domov. Mora. Ker tako pravijo slovenski izreki. V vrnitvi domov je vedno nekaj represivnega, nasilnega, mučnega. Še dobro, da mala Dory izgublja spomin. Pred travmami – pred mučnimi vrnitvami potlačenega – jo rešuje izguba spomina. Vrnitev domov je vrnitev k travmi. Vprašanje je le: pred katero travmo jo je rešila njena izvorna izguba spomina?