Janis Joplin: Otožno dekle

za +

Košček srca.

Georges Polti je že v 19. stoletju objavil spisek šestintridesetih dramskih situacij – maščevanje, pregon, katastrofa, odrešitev, revolt, ugrabitev, skrivnost, morilsko prešuštvo, rivalstvo, norost, izguba ljubljenega in tako dalje. V vsakem filmu – v vsaki igri, vsaki zgodbi, vsaki pravljici ipd. – naletite na eno izmed teh situacij. Toliko jih je. Več jih ni, pa če se postavite na glavo. Lahko jih kombinirate, a to je tudi vse. Howard Suber je v knjigi Moč filma opozoril: “Po petindvajsetih stoletjih zahodne drame je težko najti nove teme ali zgodbe, toda obstaja neskončno število novih in nepozabnih likov, ki čakajo, da jih kdo ustvari.” Quentin Tarantino to kras-

no razume – trik je v likih. To razumejo tudi dokumetarci, recimo Janis Joplin. Janis je bila lik. In imela je glas, ki je zvenel kot črnska revolucija, kot izbruh jeze, ki jo je morala Billie Holiday – ali pa Bessie Smith – tonirati. V teksaški srednji šoli so se ji brutalno posmehovali, na faksu so jo hoteli razglasiti za “najgršega moškega na kampusu”, njene romance so bile flirti s katastrofo, njeno življenje je bilo tek skozi špalir šovinizma, krutosti in podlosti, avtodestrukcije – heroina ipd. – pa se je oklenila tako, kot se drugi oklenejo ljubezni, toda vse, kar jo je poniževalo, mučilo, zlorabljalo, žalilo, smešilo, demoniziralo in uničevalo, je izklesala v glas, ki je štikle Cry Baby, Piece of My Heart, Ball and Chain, Maybe in Me and Bobby McGee prelevil v emocionalni coming out, enciklopedijo sodobnega trpljenja, teater državljanske nepokorščine, kristal ne-

ustrašne, a osamljene humanosti, krik ženskega opolnomočenja. Pela je, kot da gre za življenje. Pri sedemindvajsetih je že ni bilo več. Kot vsake prave revolucionarke.

(Kinodvor)