Izganjalci duhov

zadržan +

Koga boste poklicali?

V originalnih Izganjalcih duhov, posnetih leta 1984, tik pred ponovno izvolitvijo Ronalda Reagana, so New York napadli duhovi, neke vrste poltergeisti (Poltergeist, ki ga je nekaj let prej produciral in “duhovno” režiral Steven Spielberg, je bil orjaški hit), ki mutirajo v apokaliptične pošasti, toda na pomoč niso poklicali niti Supermana niti Batmana (ali kakega drugega utelešenja individualizma in podjetnosti), temveč javni sektor, znanstvenike (Bill Murray & the gang), ki so morali svojo strokovnost in družbeno koristnost pokazati tudi na prostem trgu – kot izganjalci duhov. To je bila pač Reaganova doba – čas neoliberalne reaganomike, privatizacije, vitke države in razbijanja javnega sektorja. Znanstveniki, ki verjamejo v obstoj paranormalnih duhov? Ni nujno, da to verjamejo, toda ker morajo na trg (vlada jim vzame denar za raziskave!), morajo verjeti to, kar pravi trg. Trg je stvar vere. Še huje: trg terja vero. In če trg pravi, da se danes najbolje prodajajo duhovi, potem morajo vsi prodajati in kupovati duhove – celo tisti, ki v duhove ne verjamejo.

Fantje – znanstveniki, izganjalci duhov – gredo zato za trgom. Zdaj, v rimejku, gredo za trgom znanstvenice – v izganjalke duhov se namreč prelevijo doktorice znanosti (Kate McKinnon, Kristen Wiig, Melissa McCarthy, Leslie Jones), ki seksizmu gavnarskih komedij in grozljivk, ideološkega humusa Izganjalcev duhov (Nora hiša sreča Izganjalca hudiča), prilepijo nekaj kvazifeminističnih klofut (njihovo tajnico, “butasto blondinko”, igra Chris Hemsworth, superjunaški Thor), toda že to, da je Hollywood vse te ženske, res doktorice komedije in odrezavega absurda, spravil v moški hit, imitacijo moškega originala (najprej teren preizkusijo moški, šele potem lahko nanj stopijo ženske, kot da so ženske le “manjši” moški, le derivati moških), deluje rahlo pokroviteljsko, da ne rečem seksistično. Je pa tudi res, da sam film premika gore, da bi se rodila miš, saj je preplavljen s specialnimi efekti in akcijskimi prizori, ki niso nič posebnega, ravno nasprotno – niso le mučno in utrudljivo razvlečeni (kot v superjunaških spektaklih), temveč tako nevznemirljivo klišejski, kot da bi hoteli še dodatno poudariti, da nam ženske itak nimajo povedati nič novega, zato tudi ne preseneča, da je tale “ženski” rimejk Izganjalcev duhov že med snemanjem dobil množico spletnih trolov, ki so protestirali (in celo pozivali k bojkotu), češ da bo uničil – in kastriral – “ljubljeni” original. Sporočilo je bilo jasno: ženskam ne sme biti vse dovoljeno!