V senci žensk

za -

Ogoljufani goljuf.

Francoski filmi izgledajo globoki in arty, ker se v njih globokim in arty ljudem dogajajo globoke in arty reči, toda te globoke in arty reči so običajno tako banalne, da bi se lahko z njimi brez težav identificirali tudi ljudje, ki niso niti globoki niti arty. Stanislas Merhar, alias Čuki (okej, Chouki), francoski igralec slovenskega rodu, igra Pierra, globokega in arty človeka, anemičnega, frustriranega režiserja angažiranih dokumentarcev (npr. o odporniškem gibanju), ki jih snema v španoviji s svojo ženo Manon (Clotilde Courau). Resda nimata niti za najemnino, a imata “skupni projekt,” kar se zdi vsaj njej čudovito. “To je ljubezen!” Logično: njemu se zdi to premalo za happy end, zato iz sence ene ženske stopi v senco druge ženske, mlade arhivarke (Lena Paugam), kar ga prelevi v prešuštnika, toda ko izve, da tudi žena vara njega, se njegov obraz spodvije v agonični izraz “žrtve” – no, v izraz ljubosumnega moškega, ki izve, da ga žena vara.

Moški, ki vara ženo, se ne boji tega, da ga bo žena dobila z ljubico, temveč tega, da bo tudi žena začela varati njega. “Mislil sem, da si drugačna,” pravi Pierre, prepričan, da je do varanja upravičen. V senci žensk, črnobeli film, ki izgleda tako, kot da se dogaja leta 1960 (moški režira, ženska mu – iz “sence” – le asistira!), je moralka o moški paniki, o spiralnem zlomu moškega narcizma – o moškem, ki v grozi ugotovi, da izgublja moč, oblast in privilegije. Svoje nekdanje privilegije (predpravica do seksa, varanja, laganja ipd.) lahko uveljavlja le še skrivaj, ilegalno, tako da izgleda le še kot patetična karikatura – senca, če hočete – ilegalcev z razlogom, članov francoskega odporniškega gibanja, o katerih snema doku. (Kinodvor/Kinodvorišče)