Vojni psi

za

Prekrokani sen.

Zdaj, ko Hillary in Trump nepovedujeta nove vojne, vedno najprej pomislimo na to, kako zelo so se Američani ušteli pri prejšnjih dveh vojnah, afganistanski in iraški, ki sta se kljub silnim obljubam, da bosta le kirurška posega (ali pa v najslabšem primeru le sprehoda), tako zelo vlekli in obenem tako intenzivirali, da ameriške vojske niso mogli več sproti potešiti redni dobavitelji orožja in opreme, tako da so vskočili vsemogoči avanturisti in špekulanti, popolni outsiderji, čisti amaterji, totalni šlosarji, ki so se čez noč prelevili v trgovce z orožjem. Njihova edina referenca je bil brezmejni pohlep, toda hej – vojna je biznis, Afganistan in Irak, ki sta spominjala na divjino, v kateri je spet vse mogoče, sta prižgala pionirskega duha, napalm pa je zadišal po ameriškem snu, ki je obetal plačilo v gotovini. Ne, zgodb si tu ni treba izmišljati. David Packouz in Efraim Diveroli, prijatelja iz Miamija, glavna junaka Vojnih psov, ki ju igrata Jonah Hill in Miles Teller, sta resnična lika. Ko Packouza, za svoje dobro preveč pasivnega in defenzivnega podjetnika, zagledamo prvič, se skuša prebiti kot maser. Ko ga zagledamo drugič, se skuša prebiti s prodajanjem rjuh. Vse je že poizkušal, pa ne gre. Ameriškega sna ne odlepi od tal. Vstopi Diveroli, energični, gobezdavi, iznajdljivi, agresivni, lucidni hustler, ki ne vidi zakonov, temveč le luknje – in vse se spremeni. Boys are back in town! Ameriški sen je špekulacija – če hočeš uspeti, potem moraš nekoga nategniti. Diveroli in Packouz – no, bolj Diveroli kot Packouz – skleneta, da bosta nategnila Pentagon. Ko se začneta plaziti med trgovci z orožjem, ki ju itak ne jemljejo resno, ugotovita, da vse poberejo velike ribe, nekaj drobtin pa pustijo tudi malim ribam, saj veste, da so vsi srečni in da Bushevi administraciji ne more nihče očitati klientelizma ali korupcije. Packouz, ki sovraži Busha, a potrebuje denar, in Diveroli, ki tako ljubi denar, da mu vojna ne krati spanca, sta mali ribi, podgani, vojna ščeneta, ki šnofata po Pentagonovih spletnih straneh, kjer vedno najdeta kako ponudbo, “mrvico”, ki so jo vsi “spregledali” (okej, milostno prepustili v licitiranje malim ribam), tako da začneta hitro mlatiti obscene denarje (lahko si mislite, kakšne denarje je mlatil šele Halliburton!), pa četudi sta povsem clueless – ko tavata po Iraku, nimata pojma, da sta sredi “trikotnika smrti”. Logično: ameriška vojska je Afganistan in Irak prelevila v prosti trg, ki diši po smrti in ameriškem snu. Fanta pa itak rečeta le to, kar hoče slišati prosti trg.

In to, da sta Juda, pomaga – hej, s prodajo orožja rešujeva Izrael, rečeta, če je treba. In če je treba, rečeta, da sta kristjana, ki s prodajo orožja rešujeta bolnega otroka. “Kdaj ti je pa resnica pomagala,” dahne Diveroli, ki mu naglo kapne, da je mogoče ameriški vojski zdaj, ko je trg odprt, prost in dereguliran, prodati vse – tudi staro orožje. Še huje: mogoče ji je prodati celo albansko “sovjetsko” orožje in albansko “kitajsko” municijo iz časov hladne vojne. Vse skupaj morata le prepakirati, magari v plastične vrečke, da bo potrebnih manj letalskih transportov in da bo manj onesnaževanja okolja. Packouz in Diveroli, ki se počutita zdaj kot zlatokopa na divjem zahodu, zdaj kot Juri Orlov v Gospodarju vojne, sta volka, ki v Wall Street prelevita Pentagon, zato ne preseneča, da en passant ne srečata Jordana Belforta, originalnega “Volka z Wall Streeta,” ki pa ga itak dobra nadomešča Jonah Hill. Vojni psi, posneti po članku Arms and the Dudes, ki ga je Guy Lawson objavil v reviji Rolling Stone (potem pa ga napihnil tudi v knjigo), spominjajo na Kazino, Dobre fante, Brazgotinca, Snif in druge filme, v katerih divjim fantom ilegalni posel blazno steče ( ja, kapitalizem je mogoče tako zlahka imitirati!), potem pa na neki točki postane zanje prevelik, toda Packouz in Diveroli jo odneseta bolje kot Joe Pesci in Tony Montana (oni drugi miamijski pes), verjetno zato, ker leta 2008 v njunem delokrogu še ni bilo Islamske države, ki bi z njima posnela film.