Čudež na reki Hudson

zelo za

Let mrtve ptice.

Letališče, posneto po bestsellerju Arthurja Haileyja, je leta 1970 sprožilo val bombastičnih all-star filmov katastrofe (Peklenski stolp, Potres, Pozejdonova avantura, Hindenburg, Ko se bliža konec), a dobilo tudi tri nadaljevanja – v drugem, Letališču ‘77, je potniško letalo pristalo na morju. Sully, posnet po resnični zgodbi o pilotu Sullyju Sullenbergerju, ki je leta 2009 po trku z jato kanadskih gosi s potniškim letalom – Airbusom A320 (US Airways, let 1549) – “čudežno”, pa vendar povsem mirno in tiho pristal na reki Hudson, bi lahko bil tak film katastrofe, pa ni. Posnel ga je Clint Eastwood, ki potnike komaj ošine. Ne brez razloga, saj so bili povsem irelevantni – le statisti, kosi prtljage, ki jih je bilo treba rešiti pred katastrofo. Še huje: vsi ti potniki so sti, kosi prtljage, ki jih je bilo treba rešiti pred katastrofo. Še huje: vsi ti potniki so sti, kosi prtljage, ki jih je bilo treba rešiti bili le slepi potniki – ker so bili zbiti v svojih sedežih (“brace for impact”), niso ničesar videli. Bili so tako blizu, pa tako daleč. Sully, čisti profi (vsak dan še vedno teče, telovadi), ki ga igra Tom Hanks (siv, še dodatno postaran), se je moral medtem v pilotski kabini odločiti, ali naj letalo preusmeri nazaj na letališče LaGuardia, s katerega je poletel, ali naj skuša pristati na bližnjem letališču Teterboro v New Jerseyju, ali pa naj zasilno pristane na reki Hudson.

Odločil se je za pristanek na reki. Namesto za rutinski manever, ki ga je predpisoval in narekoval protokol (tradicija, dogma, zakon, zdrav razum), se je odločil za spektakel. Vseh 155 potnikov jo je odneslo brez praske. Sullyja so začeli vsi, od medijev in potnikov do javnosti, slaviti kot junaka, celo superjunaka (revija Time ga je uvrstila med “100 najvplivnejših junakov in ikon leta 2009”, poklicala sta ga Bush in Obama, stari in novi ameriški predsednik, dobil je državno odlikovanje in ključ mesta New York, na SuperBowlu je požel ovacije, o njem so pisali pesmi ipd.), na kar pa, kot vidimo, ni bil pripravljen. Podobno kot na slavo niso bili pripravljeni ameriški vojaki, ki so v Eastwoodovih Zastavah naših očetov na otoku Iwo Jima (na vulkanski gori Suribači), enem izmed zadnjih okopov japonskega imperija, zapičili ameriško zastavo – po vrnitvi domov, kjer jih slavijo kot superjunake, vse težje prenašajo kičasto orgijo patriotizma, mitomanije in glorifikacije svojega heroizma, še toliko bolj, ker niso tisti originalni vojaki, ki so prvi zapičili zastavo.

Zastavo so pred njimi – sredi boja! – zapičili drugi vojaki, toda fotka, ki so jo potrebovali v propagandne namene, je bila tako slaba in neprepričljiva, da so vse skupaj posneli še enkrat – z drugo ekipo, a ne sredi boja. Kot bi rekel Jean Beaudrillard: simulacija je postala original. Ponaredek je postal resnica, »zgodovinski trenutek«, simbol poguma in patriotizma. V njihovo junaštvo – v njihovo originalnost, v to, da so zastavo dvignili sredi krvavega boja, najhujše klavnice, hudega tveganja, smrtne nevarnosti ipd. – nihče ne dvomi. Niti mediji niti ljudstvo, kaj šele stroka – vojska.

Drugače je v Sullyju: mediji in ljudstvo ga sicer brezmejno slavijo, toda stroka – letalska družba, agencija za letalsko varnost ipd. – njegovo junaštvo vendarle problematizira. S preiskavo skušajo priti do resnice o njegovem junaštvu: kaj, če nista odpovedala oba motorja? Kaj, če je na reki Hudson pristal povsem po nepotrebnem? Kaj, če bi se lahko povsem varno pristal na kakem bližnjem letališču? Kaj, če je skušal zdaj, tik pred neizogibno upokojitvijo in koncem dolge pilotske kariere (upokojil se je naslednje leto), povsem jasno pokazati, da je še vedno konkurenčen in kompetitiven, da še ni za v staro šaro, da je torej as asov, navsezadnje, v enem izmed intervjujev je rekel, da je bil ta pristanek na reki nekaj, na kar se je pripravljal 42 let (“Na to lahko gledate tudi tako, da sem v banko izkušenj, izobraževanja in urjenja 42 let redno polagal majhne depozite”)? Kaj, če je hotel postati junak? Kaj, če je bilo njegovo dejanje pretirano in nesorazmerno? Eksperti za letalsko varnost skušajo potem s simulacijami – z laboratorijskimi rekonstruiranji nesreče – priti do resnice. Ali bolje rečeno: v simulatorju skušajo priti do tistega “norega”, radikalnega, ekstremnega, unikatnega, tako rekoč jakobinskega zgodovinskega trenutka, v katerem se je moral Sully odločiti, toda prav tu se najlepše potrdi stari izrek, da so “vse zgodovine le zgodovine sedanjosti”.

Ko je Sully izbral transgresijo (“nori”, “nemogoči” pristanek na reki), je bolj sledil zakonu, kot pa če bi sledil protokolu in pristal na kakem bližnjem letališču. Ni hujše transgresije od sledenja zakonu. Ali kot je v Ruski hiši, posneti po romanu Johna le Carréja, dahnil britanski založnik Barley (Sean Connery), ujet v hladnovojne intrige: “Danes moraš razmišljati kot junak, da bi ravnal kot dostojno človeško bitje.” Da bi Sully ravnal človeško, je moral v trenutku “gona smrti”, ki je pri Freudu le sinonim za ekscesnost življenja, ravnati strašno, nečloveško, hja, pošastno, skoraj kot terorist. Drugače kot letalski inšektorji, ki skušajo ta “trenutek”, ujeti z varne distance. Sully je v tistem trenutku doživel absolutno svobodo – in absolutna svoboda je trenutek, ko nimaš izbire. Tako, kot je ravnal, ni ravnal zato, ker bi imel možnost izbire, temveč prav zato, ker je ni imel. Tisto, kar se zdi nemogoče, se zgodi, ko nimaš izbire – v trenutku absolutne svobode. Svobodne odločitve so vedno strašne. Ni vrline brez terorja, je rad rekel Robespierre, eden izmed voditeljev francoske revolucije: “Teror je le izžarevanje vrline.” Sullyjev pristanek na reki Hudson je najbolj presenetil prav Sullyja samega. Revolucija pač vedno najbolj preseneti samega revolucionarja. In Clint Eastwood, ki je filmsko kariero začel kot pilot letala (Tarantola, 1955), ne izgublja besed – zgodbo o absolutni svobodi, ki izgleda kot sekularna verzija revolucionarnega terorja, pove lakonično in antisenzacionalistično.