»Ni res, da je Severna Koreja pekel, Južna Koreja pa nebesa«

Za Ko Una (1933), ki je v Južni Koreji že za časa življenja legenda, pravijo, da diha poezijo. Njegovih 150 pesniških zbirk primerjajo z visoko goro, katere vrha ni mogoče doseči. V pesmih opisuje svoje burno in razgibano življenje in nemirnega duha domovine in njenih prebivalcev. Je človek, ki vedno hodi po ostrini britve, med Scilo in Karibdo življenja in smrti. Kopal je grobove za padle v korejski vojni. Deset let je bil budistični menih. Trikrat je skušal napraviti samomor. Nato je postal glas ljudstva v delavskem gibanju in v gibanju za demokracijo, zaradi česar je bil večkrat zaprt. Po letu 1982, ko se je poročil s profesorico angleščine, ki je tudi prevajala ta pogovor, se je njegovo življenje umirilo. Z vsem svojim bitjem se je posvetil pesnjenju. V zadnjem času je med najbolj izstopajočimi južnokorejskimi zagovorniki združitve Korej.

Ko Un je bil častni gost festivala Dnevi poezije in vina, založba Beletrina pa je ob tej priložnosti izdala izbor njegovih pesmi z naslovom Pišem v zrak.

V uvodu ene izmed svojih knjig ste zapisali misel, ki povzema vaše pesnjenje in razumevanje sveta. »Razširiti moram svoj svet. Ne bom zaprt le v svetu sedanjosti,« ste napisali. Ob branju vaših pesmi se ni mogoče znebiti vtisa, da kot modrec opisujete današnji svet v vseh njegovih pojavnih oblikah z vednostjo o preteklem, sedanjem in prihodnjem času.

Ta svet, ki ga živimo in izkušamo, je ne le zame, ampak za vsakogar samo del celotnega sveta. Je le eden izmed njegovih obrazov. Želja, da bi razširil svoj svet, ni povezana s tem, da bi si pripisoval kakšno posebno vlogo v tem svetu. Skušam zgolj doumeti svoj mali jaz, kajti jaz in svet nisva ločena. Sva eno. Sem vzrok tega sveta in sem njegova posledica. Prah našega sveta je del vesolja. Kot pesnik sem brezkrajno tavajoči val, ki pobira prah neskončne neskončnosti. In ker so vsi samostalniki rojeni iz glagolov, sem del pojava, ki je neprestano v gibanju. Sem nekdo, ki živi v delu vzhodne Azije, moj jaz je trenutno na obisku v Sloveniji, toda moj dom je v različnih delih vesolja. Gibanje, zlasti valov in vetra, poganja vesolje in prava poezija mora biti z njim v sozvočju.

Je takšno brezčasno in brezmejno razumevanje življenja in sveta del korejske verske in filozofske tradicije, ki ste jo vpijali že v otroštvu?

Po naključju sem se rodil v Južni Koreji. Toda ko se nekaj zgodi, se zgodi kot nujnost. Regratova semena le potujejo po zraku. Šele ko pristanejo na zemlji, vzbrstijo, začnejo rasti in dopolni se njihova usoda. Enako je z menoj. Ko moj obstoj postane nujnost, bom prevzel pomen svoje dežele kot pomen svoje lastne eksistence. Lahko bi se rodil v starodavni Koreji, toda po naključju sem se rodil v Koreji leta 1933, v času japonske zasedbe naše dežele.

V korejski vojni ni bil uničen le fizični svet. V ruševine so se spremenile tudi človeške duše. Vrednote prijateljstva, zvestobe, spoštovanja so bile v ruševinah.

Bral sem, da vas je dedek naučil brati in pisati v korejščini, že pri osmih letih pa ste se naučili klasične kitajščine. Pridobivanje takšnega znanja je bilo v takratni okupirani Koreji gotovo pogumno, če ne celo tvegano dejanje.

Kolonializem je zajel le površje korejske družbe, v njeno drobovje ni prodrl. V njem je bila zakopana tradicija mojih prednikov. Iz nje in iz življenja prednikov sem lahko navkljub kolonializmu sestavil svoj svet. V tradiciji mojih prednikov so sledovi šamanizma, ki je verjetno prišel iz Sibirije. Zaznati je mogoče tudi starodavni budizem, ki je prišel v Korejo prek Himalaje. Vse te sestavine sestavljajo mojo dušo.V vašem življenjepisu zasledimo podatek, da ste se odločili postati pesnik, ko ste v rani mladosti prebrali knjigo korejskega pesnika Han Ha-una, ki ste jo našli ob cesti. > Ko sem bil otrok, sem poznal korejske in kitajske pesmi, ki mi jih je recitiral dedek, toda koncepta poezije, njenega smotra in bistva takrat nisem doumel. Z zbirko Han Ha-unovih pesmi sem se prvič seznanil z resnično poezijo. Na srečo je bilo to že proti koncu obdobja kolonializma in lahko smo uporabljali materinščino. Prej se mi je zdela poezija strašljiva. Prva pesem, ki sem jo prebral, je govorila o širnem vesolju. V tej pesmi časa ni mogoče opredeliti z včeraj, danes ali jutri. Govori o daljnem času, ko niti petelini niso dajali od sebe glasu. Tudi vesolje v tej pesmi ni majhno, ampak je ogromen, nepredstavljiv prostor. Takrat koncepta brezmejnosti, ki sem se ga bal, še nisem razumel, saj sem odraščal v majhni vasici. Za povrhu v tej pesmi nastopa strašljiv človek z nadnaravnimi sposobnostmi. Zato sem se poezije celo bal. Nisem se ji upal približati. Ko sem bil študent umetnosti, sem risal samo stvari, ki so mi bile blizu, saj se jih nisem bal. V risbah sem le zelo zasenčeno risal oddaljene pokrajine. No, v tistem času, ko sem poskušal postati umetnik, sem se nekega dne vračal domov in na tleh ob cesti zagledal knjigo pesnika Han Ha-una. Bil je gobavec. Čez noč so mu odpadli prsti rok. Zato večina njegovih pesmi govori o tragediji pesnika, ki umira. Prebral sem jo čez noč in nisem mogel ustaviti joka. Zaobljubil sem se, da bom zbolel za isto boleznijo kot Han Ha-un in pisal takšne pesmi kot on. Le nekaj mesecev zatem je izbruhnila korejska vojna. Umrlo je na milijone ljudi. Večina prijateljev iz moje vasi je izginila. Le jaz sem preživel. Na sanje, da bi postal pesnik, sem pozabil. Obdan s smrtjo nisem zmogel predstave o tem, da bi v življenju postal karkoli.

Ko je junija 1950 izbruhnila korejska vojna, ste bili najstnik. Mobilizirali so vas. Popravljali ste od bombardiranja uničene ceste in kopali grobove. Izkušnja vojne in bližina smrti v mladem človeku, še posebej občutljivem, zagotovo povzročita globoke travme.

Po vojni nisem verjel v nič. V nobene vrednote, nobenega pomena nisem videl v življenju. Tudi starši mi niso pomenili ničesar. Svoje občutje sveta bi lahko poimenoval nihilizem, popolno zanikanje načel in vrednot. Nihilizem, ki je vzniknil v meni, je bil drugačen od arabskega nihilizma, ki bi ga lahko zaobjeli v povedi »nič ni resnično, vse je dovoljeno«. Drugačen tudi od indijskega nihilizma kot filozofske doktrine. Tudi  od zahodnjaškega nihilizma 20. stoletja. Z nihilističnim občutjem, ki je bilo v meni zaradi vojnih travm, sem bil povsem sam in osamljen.

Ste zato, da bi našli v sebi notranji mir, še pred koncem vojne, leta 1952, vstopili v budistični red in postali učenec znamenitega budističnega učitelja Hya-Bonga. V tistem času ste napisali tudi prve pesmi …

Vojna je deželo spremenila v ruševine. Celo vrhovi gora so se znižali. Vse drevje je bilo podrto. Večina mest uničena. V nekem mestu sta obstali samo dve zgradbi. Toda uničen ni bil le fizični svet. V ruševine so se spremenile tudi človeške duše. Vrednote prijateljstva, zvestobe, spoštovanja so bile v ruševinah. Zato sem iskal nov, drugačen svet, kjer bi našel mir. Takrat sem prvič skušal napraviti samomor. Toda srečal sem meniha na poti skozi mesto in mu sledil. Tedaj me še ni zanimala verska plat budizma. Predstavil me je velikemu menihu Hya-Bongu. Ob njem se mi je zdelo, da se bom ozdravil travm iz vojne. Začel sem prakticirati zen, budistično meditacijo, ki zapoveduje tišino. Da, takrat sem napisal prve pesmi. Pisal sem pesmi smrti, kakršne pišejo zen budisti, preden umrejo. Nisem pesnil, da bi postal pesnik, ampak da bi pričal o smrti. V tistem času še nisem vedel, da bom nekoč zaprt v pekel črk in jezika. Da bom obsojen na življenje v zaporu jezika.

V samostanu niste našli notranjega miru, saj ste red po desetih letih zapustili. Preselili ste se na oddaljeni otok Jeju-do, nato v Seul, toda tudi tam miru niste našli, saj ste se vdajali alkoholu in spet so se v vas naselile samomorilske misli.

Želel sem najti prostor ob morju, kjer bi lahko v miru in skrivoma napravil samomor. Toda spodletelo mi je in za tri leta sem končal na otoku Jeju-do. Tam sem doumel pomen valov. Ob gledanju in poslušanju morskih valov, ki se neprestano uničujejo in hkrati rojevajo, sem začutil ritem poezije. Valovi so mi pomagali zasnovati način pisanja pesmi. Sicer pa je odločitev o vrnitvi v posvetni svet v meni dozorela v eni noči. Ko sem bil še budistični menih, sem se povzpel na vrh gore, da bi si odgovoril na vprašanje, ali naj iščem svojo pot v veri ali naj se podam na pot umetnosti. Dva dni kasneje sem v časopisu bral o smrti nekega delavca in odločil sem se sleči meniško kuto.

Govorite o članku, ki je opisoval smrt tekstilnega delavca Jeon Tae-ila. Sam se je zažgal. Takrat ste postali borec za pravice delavcev. Kasneje ste bili v prvih vrstah protestnikov, ki so se borili proti diktaturi predsednika Park Chung- heeja in se zavzemali za demokracijo. Iz meniha ste se prelevili v glas ljudstva. Je bil to, ko gledate nazaj, naraven korak v vašem življenju?

Rekel sem že, da me zavest o smrti spremlja vse življenje. Je nekakšen razlog mojega obstoja. Polovica moje generacije je izgubila življenje v korejski vojni. Počutil sem se krivega, ker so oni umrli, jaz pa sem preživel. Ko sem hodil med smrtjo in življenjem, sem v časopisu bral o delavcu, ki se je odločil za smrt s samozažigom. Razmišljal sem o razliki med njegovo smrtjo in smrtjo, ki sem jo iskal sam. Njegova smrt mi je dala nekaj zraka v pljuča. Tako kot številne ljudi je tudi mene ta smrt spodbudila k razmisleku o trpljenju delavcev in krivdi diktatorskega režima. Prvič sem pogledal v oči realnosti v družbi. Znašel sem se v skupini intelektualcev in verujočih ljudi, ki so se upirali diktaturi. To početje mi je bilo sprva tuje, a kmalu sem ga ponotranjil. Z vsem svojim bitjem sem se vrgel v valove nasprotovanja režimu. To obdobje je bilo zame tako intenzivno, da sem premagal nespečnost, ki me je mučila več kot deset let.

Zaradi sodelovanja v boju za delavske pravice in demokracijo so vas trikrat zaprli. Vas tudi mučili. Ste zaporno kazen sprejemali stoično kot mehih ali ste bili tudi v zaporu aktivist?

Pravzaprav je bil zame zapor dobra priložnost za umik v skrivno notranje zatočišče in premišljanje o življenju in družbi. Kot da bi zapor potreboval (smeh). Nekateri zaporniškega življenja niso prenesli. Znoreli so. Toda jaz sem živel v zaporu, kot da ga ni. Lahko pa v zaporu postaneš borec, saj ti nehote daje moč, intelektualcem pa spodbudo, da se zavedo socialnih razmer in o njih premišljujejo.

Ste v zaporu lahko pisali?

Ne, saj mi svinčnika in papirja niso dovolili imeti. Džavaharlal Nehru, kasneje je bil premier Indije, je v angleškem zaporu lahko pisal. Tam je napisal Zgodovino sveta. Če bi jaz imel svinčnik in papir, bi lahko napisal veliko pesmi, proznih del, esejev ali literarnih kritik.

Ste se pa na začetku osemdesetih let, takrat ste bili zadnjič v zaporu, odločili napisati monumentalno serijo pesniških zbirk, kar 30 jih je do sedaj izšlo, z naslovom Deset tisoč življenj. V tej poeziji govorite o ljudeh, ki ste jih poznali osebno, zlasti pa o ljudeh, ki so umrli v korejski vojni. Postavili ste spomenik znanim in tudi navadnim ljudem, ki jih pesmi navadno ne opevajo, z vašimi pesmimi pa bodo njihove usode za večno zapisane v zgodovini svetovne književnosti.

Takrat sem bil zaprt v vojaški celici, kakršne so bile namenjene v gibanju posebej izpostavljenim ljudem. Celice so bile zelo ozke, prazne, kot krste. V njej je ležalo le moje golo telo. Takrat se je govorilo o smrtni obsodbi petih ljudi. Lahko bi bil eden izmed njih. Moral sem se pripraviti na skorajšnjo smrt. Ko sem v celici čakal na odločitev, se je vame naselila preteklost. Ljudje, ki sem jih spoznaval v življenju, so prihajali za mano. Zavezal sem se, da bom, če bom le prišel živ iz zapora, opisal vse te znance v pesmih. Celica, namenjena smrti, je zame postala celica življenja … Sicer pa je ena izmed mojih pesniških zavez objokovanje umrlih pred mano. Objokovanje in pogrešanje. Pesmi pa nisem pisal, da bi bile uvrščene v zgodovino svetovne književnosti. Če bodo, bom počaščen.

Pesniti pomeni začenjati vedno znova. Ob vsaki novi pesmi sem otrok, ki ne ve ničesar.

Spregovoriva še o sodobni Južni Koreji, ki jo na Zahodu dojemamo kot urbanizirano in tehnološko visoko razvito deželo. Kakšen je vaš pogled nanjo? Mislim na pogled pesnika in nekdanjega družbenega aktivista.

Koreja je bila ena izmed najrevnejših držav, ki jo je močno prizadela korejska vojna, kot jo imenujete na Zahodu. Po vojni se je začela obnova. Novo Korejo smo zgradili v 30 letih. Opravili smo delo, za katero so zahodne države potrebovale 300 let. Toda v tej hitri gradnji nove Koreje, na katero smo ponosni, se skrivajo zelo resne razpoke in sence. Kaj se zgodi z ljudmi, ki delo, za katero je potrebnih 300 let, opravijo v 30 letih? O tem nihče ne razmišlja. V naši družbi je veliko senc. Mislim, da se morajo pesniki in drugi književniki umestiti v te sence in opozarjati nanje. Pa ne le korejski intelektualci, ampak bi morali na te sence opozarjati tudi ameriški, francoski ali kitajski intelektualci. Takšne sence so svetovni fenomen. Povsod naletimo nanje in v vsakem obdobju. Nanje je v francoski družbi ob koncu 19. stoletja opozarjal Charles Baudelaire. Pesnik jih mora zaznati. Zato pravim, da je pesnik človek, ki je žalosten v vseh obdobjih.

Koreja je bila po 2. svetovni vojni in nato po »medkorejski« vojni, ki so ji botrovale tedanje velesile, razdeljena na dve državi, Južno in Severno Korejo. Večkrat ste obiskali severno, Ljudsko republiko Korejo in ste med najglasnejšimi zagovorniki ponovne združitve Korej. Toda iz javnomnenjske ankete britanskega BBC-ja iz leta 2014 vidimo, da je na obeh straneh 38. vzporednika, ki loči Koreji, med ljudmi še vedno vse polno sovraštva. Kako naj razumemo takšno stanje duha med pripadniki istega naroda?

V nekem smislu se korejska vojna, ki se je začela junija 1950, še ni končala. V času vojne sem videl, kako bratje postajajo sovražniki. Sovraštvo je ostalo do danes. Številni ljudje na obeh straneh meje povezujejo svoj obstoj s sovraštvom do drugega. Sovražnika potrebujejo, da upravičijo svoj obstoj. Ker vojna še traja, sprava ni mogoča. Politični voditelji na obeh straneh meje spodbujajo, celo netijo sovraštvo med ljudmi, da bi ostala dežela razdeljena, oni pa bi ohranili položaje. Ko se je končalo 20. stoletje, smo pokušali ustaviti te umazane igre. Vsi naši poskusi, da bi povezali obe Koreji, so propadli, kar lahko pripišemo tudi umazanim igram velesil, ki jim ustrezajo kalne vode političnih razmerij na Korejskem polotoku. Koreja zato ostaja sod smodnika. Ki lahko v hipu eksplodira. Naj dodam: v neposredni bližini polotoka je skoncentriranega 40 odstotkov vsega svetovnega orožja.

Je življenje v Severni Koreji res tako strašno, kot nam skušajo prikazati nekateri zahodni mediji?

Ne bi mogel živeti v Severni Koreji. Jo pa lahko občasno obiščem. Moj način življenja je v neskladju z zapovedmi severnokorejskega režima. Ni res, da je Severna Koreja pekel, Južna Koreja pa nebesa. Tako kot v Severni Koreji imamo tudi pri nas veliko revnih ljudi in vse globlje razlike med bogatimi in revnimi. S sodelovanjem med državama bi se lahko razmere v Severni Koreji izboljšale in sčasoma bi vse več ljudi spoznavalo prednosti združitve. Seveda pa potrebujemo v teh prizadevanjih strojno in programsko opremo. Zato sem namenil veliko časa snovanju enotnega korejskega slovarja, ki bi vključeval besedje iz obeh Korej. Organiziral sem tudi srečanje pisateljev iz obeh Korej. Zaradi tega sem se konec osemdesetih let še četrtič znašel v zaporu v Republiki Koreji.

Postali ste, kar ste si vedno želeli, jezik obdobja. V Južni Koreji veljate za živo legendo, za pesnika, ki diha poezijo, vaš literarni svet primerjajo z visoko goro. Toda leta 2002, ob 70-letnici, ste dejali, da »na vprašanje, zakaj pišem, še vedno ne znam odgovoriti«.

Ja, isto bi pono vil še danes. O dgo vo -rim lahko le v prispodobi. Ko je bil perzijski pesnik in minister Omar Hajam star 60 let, mu je kralj pripravil zabavo za rojstni dan in ga vprašal, kaj si želi za darilo. Hajam mu je odvrnil, da hoče observatorij za opazovanje zvezd. Na vaše vprašanje bi odgovoril tako, kot je Omar Hajam kralju. Četudi pišem poezijo že 60 let, ne pričakujte od mene velikega odgovora. Pesniti pomeni začenjati vedno znova. Ob vsaki novi pesmi sem otrok, ki ne ve ničesar.