Dojenček Bridget Jones

zadržan

We are Family!

Bridget Jones (Renée Zellweger), ki svoj triinštirideseti rojstni dan praznuje sama, osamljena in samotna (štikel All by Myself ji prikima), s prijateljico Mirando, hedonistko, podobno Mirandi iz Seksa v mestu, odpotuje na festival popa in seksa (tipa Glastonbury), kjer se – v slogu pume, vedno pripravljene na dive – pofuka s prvim džekom (Patrick Dempsey), ki jo pobere iz blata (dobesedno). Še sreča: džek je, kot se izkaže, Jack, magnatski izumitelj algoritma za ljubezen, ultimativnega matchmakerja.

Kmalu zatem Bridget, po novem producentka top oddaje, naleti še na gospoda Darcyja (Colin Firth), zategnjeno prestižnega odvetnika, svojega eks, ki jo odpelje v temo, v kateri se ne vidi, da je kondomu rok trajanja potekel ( ja, v glastonburyjskem šotoru se je videlo enako slabo). Ko ugotovi, da je noseča, in ko sklene, da je ne zanima, kdo je oče, bi lahko začela peti štikle, ki jih Meryl Streep poje v filmu Mamma Mia!, če ne bi njen agnosticizem, sicer ne tako radikalen, kot bi bil Abortus Bridget Jones, deloval kot argument, da ima otrok lahko dva očeta (“We are family,” žge s soundtracka), kar tole prokreativno romantično komedijo – predolgo, preveč zatreskano v Gangnam Style, ki je že davno odcvetel, tako kremasto, kot da je zanosila s crème de la crème staromodnosti in infantilne seksualnosti, in brez Hugha Granta, “ki se je dotaknil mnogih” in ki ga zato ne odnese poroka, temveč pogreb – prelevi v malo aktivistko, četudi sama romantična komedija – ne ravno agnostičen žanr – potem terja tudi, kot bi rekla Bridget Jones, resolucijo, ki pa izgleda tako prevzetno in pristransko kot gospod Darcy, hrepeneč po dobrih, starih genocidnih časih (Kenija! Indija!), ko britanski aristokraciji ni bilo dolgčas. Bridget noče ponavljati starih napak – čas je, da naredi novo.