Snowden

za +

Rojen 4. julija.

Vsi predsednikovi možje so bili film o dveh novinarjih Washington Posta, ki jima je do resnice o Nixonovi vladi pomagalo Globoko grlo – skrivnostni žvižgač.

Snowden pa je film o Globokem grlu – učni komad o tem, kako je Edward Snowden razkril, da ameriška Nacionalna varnostna agencija, alias NSA, prisluškuje vsem, in zakaj je to razkril, ali bolje rečeno – zakaj je to razkril Snowden, ne pa tudi ostali uslužbenci NSA. Za začetek, leta 2008 je skušala NSA impresionirati japonske tajne službe, zato jim je demonstrirala program, s katerim je mogoče prisluškovati vsem Japoncem – vsem njihovim telefonom, vsem njihovim mejlom, vsem njihovim komunikacijam. Japonci niso bili ravno impresionirani. Rekli so, da to ni skladu z njihovim zakonom. Pa nič, so odvrnili Američani – in Japonsko skrivaj prepredli s “spečimi programi”.

Za vsak primer: če Japonska kdaj ne bo več ameriška zaveznica, jih bodo prižgali. Toda NSA s “spečimi programi” ni prepredla le Japonske, temveč tudi Brazilijo, Nemčijo, Mehiko, Kitajsko, Rusijo, Iran, celo Belgijo. Ko se ji zazdi, da se kaka izmed teh dežel ne obnaša kot zaveznica, jih prižge, tako da – glede na to, da ti programi nikoli zares ne spijo – prisluškuje svetovnim liderjem, diplomatom, gospodarstvenikom, naftarjem, seksu. “Tega ne počnejo zaradi terorizma. Teror je le izgovor. Gre za ekonomsko in družbeno kontrolo. Varujejo le prevlado ameriške vlade,” pravi Edward Snowden (Joseph Gordon-Levitt), falirani gimnazijec, prepričani libertarec, genialni kriptograf, ki tedaj iz Cie ravno prestopi k NSA, kjer pa kmalu izve nekaj še strašnejšega: NSA “tarče”, ki jih potem razstrelijo droni, izsledi s promočjo programa, ki ga je on sam izdelal pri Cii. V živo – dobesedno v realnem času – mu celo kažejo razstreljevanje “tarč”. Kri ima njegovo ime.

In ker ga malce muči ljubosumje, mu njegov šef razkrije, da Lindsay Wills (Shailene Woodley), njegova joga punca, ne fuka s tistim fotografom. Ha! Snowden ne more več reči, da to, da NSA množično prisluškuje Američanom, da v Ameriki prestreže celo več telefonskih klicev kot v Rusiji (ali pa na Kitajskem), da ima program xkeyscore, ki neselektivno in nefiltrirano vsesava vse digitalne komunikacije (guglanje po zasebnosti!) in da lahko daljinsko aktivira vsak webcam ( ja, tudi izklopljenega!), nima nič z njim, saj prisluškuje tudi njemu. To pa je obenem tudi namig, da je Lindsay dejansko pripomogla k temu, da se je prelevil v žvižgača, da je torej s temne strani sile stopil na sonce in javnosti – prek časopisa Guardian in dokumentaristke Laure Poitras (Citizenfour) – razkril “grozljivko stoletja”. Prav Lindsay – aktivistka, protestnica, antibušistka – mu namreč dahne: “Kaj naj naredim, da boš spregledal?” Se je torej namerno spogledovala s tistim fotografom, da bi Snowdna – itak negotovega, sramežljivega, paranoidnega, vodljivega fanta, “Sneguljčice” (Snow White), kot ga kliče neki kolega – malce mučila ter pri njem vzbujala ljubosumje, računajoč, da bodo v agenciji, ko bodo pač opazili, da ga nekaj muči, preverili, če je to res, ji prisluškovali ter ga na koncu pomirili, ne, brez panike, tvoja bejba se ne daje dol?

Ko pa bo ugotovil, da prisluškujejo tudi njej in njemu, bo spregledal, še toliko bolj, ker je s svojim flirtanjem celo njega samega “prisilila”, da ji je prisluškoval, tako da je res – magari dvojno – spregledal (tako kot Charlie Sheen v Wall Streetu ali Tom Cruise v Rojenem 4. julija). Nixonova vlada je zaradi tega, kar je razkril Washington Post, padla, številne predsednikove može pa so poslali v ječo. Zaradi tega, kar je razkril Snowden, ni padel nihče. Nikogar niso poslali v ječo. Nixon je prisluškoval le političnim tekmecem, velikobratska NSA pa prisluškuje vsem. A po drugi strani: “Američani nočejo svobode, temveč varnost,” pravi O’Brian (Rhys Ifans), Snowdnov karizmatični mentor. Saj.