Krvavi zaščitnik

za -

Odrešitev.

Predstavljajte si “Mad” Maxa Rockatanskega, ki se zapije, kriminalizira, ekstremizira in celo nacificira, za nekaj let pristane v ječi, potem pa se iz nje vrne ter kot white trash obtiči v puščobnem kalifornijskem trailer parku, getu izključenih, deklasiranih, pozabljenih in odpadlih, kjer – ves staljen, zaraščen, osamljen in žalujoč za potmi, s katerih je skrenil, eks ženo, ki noče več govoriti z njim, in hčerko, ki je pred leti skrivnostno izginila – stiska zobe, ječi, utrujeno preklinja in vsake toliko kakemu deklasirancu nabije tetovažo. Jasno, igra ga Mel Gibson – eksorcistično, to je že treba reči. Ime mu je John Link. Link? Kako ironično: Link je namreč ostal brez pravih linkov, tako da ga za življenje držijo le še nitke, ki pa trznejo in oživijo, ko ga nenadoma pokliče Lydia (Erin Moriarty), izgubljena hči. Pobegnila je kartelski tolpi in svojemu psihopatskemu tipu (Diego Luna), ki je hotel, da mu vdanost pokaže tako, da ubije neko žensko, toda tolpa, pač kot vsaka dobra preteklost, pride za njo – Linkov trailer prerešetajo in zgazijo, oče in hči pa se znajdeta na begu, no, na karnevalskem tripu, ki je priložnost, da se spoznata. A spet ne preveč, kajti tolpa je agresivna in vsepovsodna, film pa kratek, ekonomičen in kompakten, prežet s fatalizmom in eksistencializmom nekdanjih filmov noir, prešpikan s hitrimi kritikami vojne proti drogam in ameriškega odnosa do mehiških migrantov ter prežgan z razrednim besom, v katerem skušajo poteze likov, ki jih je Gibson igral v prejšnjih filmih (Pobesneli Max, Smrtonosno orožje, Tequila Sunrise, Maščevanje, Odkupnina, Na robu teme), utopiti in odrešiti poteze (zapitost, antisemitizem, šovinizem, družinsko nasilje), ki jih je odigral v resničnem življenju. S kesanjem, pokoro in odrešitvijo očitno misli resno, sicer na vago ne bi vrgel tudi vsem razumljivega Kristusovega pasijona.