Sedem veličastnih

zadržan +

Kapitalizem ni demokracija.

Vestern Sedem veličastnih je kakopak rimejk istoimenskega vesterna, ki ga je John Sturges posnel leta 1960. Toda tudi Sturgesov vestern je bil le rimejk – rimejk Sedmih samurajev, ki jih je Akira Kurosawa posnel šest let prej. Kar pomeni, da je Fuquov vestern rimejk rimejka. In tu je problem. Sturgesov vestern je bil rimejk briljantne mojstrovine – sledil ji je, jo ovohaval, se hranil z njo, se vživljal vanjo, lovil njenega duha, njeno teksturo, njeno svežino, njeno originalnost, srkal njeno “notranje” življenje. Fuquov vestern pa imitira le še Sturgesov prevod originala, “zunanjost” produkta – ne torej njegovega duha, temveč njegovo črko, tako da se potem muči le s tem, da bi jo spravil na pravo pot. V Sturgesovem rimejku so pistolerosi, najete roke, reševali mehiško vas, v Fuquovem rimejku pa rešujejo ameriško vas – da bi Američani reševali Mehičane, ne pride v poštev, saj bi to dandanes delovalo preveč pokroviteljsko, šovinistično, celo rasistično, no, trumpovsko. V Sturgesovem rimejku so nemočne kmete terorizirali in plenili banditi, v Fuquovem rimejku pa jih terorizira brezdušni, ošabni, cinični magnat (Peter Sarsgaard), slavilec dereguliranega kapitalizma z božjim kompleksom (cerkev zažge), sveto prepričan, da je upravičen do razlaščevanja in privatizacije. Pistolerosi, prepričani, da je kapitalizem demokracija (magnat pa le eksces), so po drugi strani le “veličastni” in od vseh slavljeni mali podjetniki (verjetno člani obrtno-podjetniške zbornice), ki stoično tržijo svoje specialnosti – en je revolveraš, drugi ostrostrelec, tretji lokostrelec, četrti nožar, peti “naravna sila” in tako dalje.

V Sturgesovem rimejku so bili ti pistolerosi belci (Yul Brynner, Steve McQueen, Charles Bronson, Robert Vaughn, Brad Dexter, James Coburn, Horst Buchholz), v Fuquovem rimejku pa med njimi najdete črnca (Denzel Washington), Azijca (Byung-hun Lee), Mehičana (Manuel Garcia-Rulfo) in Indijanca (Martin Sensmeier), kar poteši politično korektnost, med njih pa vnese “etnične” napetosti, ki jih lahko odpravi šele vojna. Saj veste: prirediš vojno, pa se Američani poenotijo. In res, finale je pravi shock & awe, kaotična orgija destrukcije, z eksplozijami in mitraljezi vred. Ne New York, vojna je ameriški talilni lonec. Še več: da bi pistolerosi malo, ubogo, zakotno vas, podvrženo volji despotskega avtokrata (Sadama, Gadafija ipd.), odrešili in vanjo prinesli demokracijo, jo skoraj uničijo. Pač v duhu vojaškega izreka: Vietnam lahko odrešimo le tako, da ga uničimo!