Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke

Potter manjšega Boga.

Zdaj, ko se je franšiza o Harryju Potterju iztekla, Hollywood panično išče nadomestek, saj je izpad sredstev velik – Potter je bil multimilijardni posel, tako rekoč “posel stoletja”, od katerega bi lahko Hollywood živel še 100 let, če ne bi bil le neo, ki verjame v brezmejno rast. Odtod Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke, ki že z naslovom vabi potterjevce: ja, dogaja se v šoli za nenavadne otroke. Res nenavadne: nekateri so nevidni, drugi profetski, tretji lažji od zraka, četrti so gospodarji čebel, peti imajo usta tudi zadaj. Edvard Škarjeroki bi bil lahko njihov sošolec. To, čebel, peti imajo usta tudi zadaj.

Edvard Škarjeroki bi bil lahko njihov sošolec. To, čebel, peti imajo usta tudi zadaj. Edvard da šola (“Bradavičarka”), ki jo vodi gospodična Peregrine (Eva Green), stoji v paralelnem svetu, v katerega te lahko pripelje le časovna zanka, je tako logično kot to, da stravmirani, depresivni Jacob Portman (Asa Butterfield), ki vidi to, česar drugi ne vidijo, postane Harry Potter te utopije, v kateri se stalno ponavlja isti dan, ki otroke varuje pred izgubo nenavadnosti. Tim Burton, ki itak ljubi vse, kar je nenavadno, skrbi le, da se tudi vsi ostali potterizmi – od “mrlaksteinskih” pošasti in bomb II. svetovne vojne do Jacobovih prijateljev, Emme (“Hermiona”) in Millarda (“Ron”), in reševalnih misij – držijo voznega reda.