Nika

Na papirnatih avionih.

Vsak drugi slovenski film se dogaja na morju. In v tem smislu je Nika tipični slovenski film: dogaja se na morju, na slovenski obali. Obenem pa je tudi atipični slovenski film: junaki niso turisti, recimo Ljubljančani, ki tam taborijo in se pecajo, temveč domačini, ki tam zares živijo. Slovenska obala je običajno za slovenske filme to, kar so za holivudske filme eksotične lokacije tretjega sveta – kulisa, na kateri Ljubljančani izživljajo velike poletne zgodbe, velike drame in velike ljubezni. Kot da jih domačini nimajo. Nika izvede dekolonizacijo slovenske obale. Nika (Ylenia Mahnič) je 16-letna gimnazijka, katere odvisnost od kartinga, dirkanja z go-karti, lahko tekmuje le z njeno odvisnostjo od neodvisnosti, ki njeno mater (Marjuta Slamič), zaščitniško, mučeniško samohranilko, spravlja ob živce in spanec.

Mati noče, da bi bila hči kot njen (hčerin) pokojni oče (Sebastian Cavazza), ki je bil prav tako kartinški dirkač, hči – državljanka Kane, le da sani zamenja go-kart – pa noče biti kot svoja mati. Mati stalno najeda, kar Niko spodjeda, toda materi, ki jo skuša ukrotiti in obupano nategniti na svoj kliše, ki ji skuša torej “ukrasti” sanje ter jo preleviti v svojo voljno reinkarnacijo, bi lahko rekla to, kar je Štefki Drolc na koncu Klopčičevega filma Na papirnatih avionih (1967) dahnila njena hči: “Mama, saj to je vendar tvoja zgodba!”