7. 10. 2016 | Mladina 40 | Kultura | Film
Nika
Nika, 2016, Slobodan Maksimović
© Filip Đurić
Na papirnatih avionih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 10. 2016 | Mladina 40 | Kultura | Film
© Filip Đurić
Na papirnatih avionih.
Vsak drugi slovenski film se dogaja na morju. In v tem smislu je Nika tipični slovenski film: dogaja se na morju, na slovenski obali. Obenem pa je tudi atipični slovenski film: junaki niso turisti, recimo Ljubljančani, ki tam taborijo in se pecajo, temveč domačini, ki tam zares živijo. Slovenska obala je običajno za slovenske filme to, kar so za holivudske filme eksotične lokacije tretjega sveta – kulisa, na kateri Ljubljančani izživljajo velike poletne zgodbe, velike drame in velike ljubezni. Kot da jih domačini nimajo. Nika izvede dekolonizacijo slovenske obale. Nika (Ylenia Mahnič) je 16-letna gimnazijka, katere odvisnost od kartinga, dirkanja z go-karti, lahko tekmuje le z njeno odvisnostjo od neodvisnosti, ki njeno mater (Marjuta Slamič), zaščitniško, mučeniško samohranilko, spravlja ob živce in spanec.
Mati noče, da bi bila hči kot njen (hčerin) pokojni oče (Sebastian Cavazza), ki je bil prav tako kartinški dirkač, hči – državljanka Kane, le da sani zamenja go-kart – pa noče biti kot svoja mati. Mati stalno najeda, kar Niko spodjeda, toda materi, ki jo skuša ukrotiti in obupano nategniti na svoj kliše, ki ji skuša torej “ukrasti” sanje ter jo preleviti v svojo voljno reinkarnacijo, bi lahko rekla to, kar je Štefki Drolc na koncu Klopčičevega filma Na papirnatih avionih (1967) dahnila njena hči: “Mama, saj to je vendar tvoja zgodba!”
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.