Kubo in dve struni

Hamlet v Srednjem svetu.

Pripravite se na najhujše. Enajstletni Kubo, ki ni brez talentov (v origamije lahko vdahne življenje, tako da postanejo kinetične “kreacije”), beži pred karizmatičnim, diaboličnim dedom, ki ga skuša odtrgati od mame, pred coprniškima tetama in pred pošastmi (okostnjaki, zmaji), za nameček pa mora v srednjeveški Japonski, ki ne premore interneta in ostale digitalne pameti, najti še tri “magične” predmete ( ja, brez džipiesa), ki bi mu dali moč, s katero bi lahko preživel ves ta stresni, šokantni, gotski Götterdämmerung, imenovan življenje.

Odraščanje je pekel, preteklost je tema, travme so motivacijske gurujke, družina ni ravno blagoslov, smrt pa ne hišna ljubljenka. A tudi enooki Kubo ni ravno Dory ali Nemo, temveč bolj šintoistični remiks Simbe in Vikija v šekspirjanskem Srednjem svetu. Kar težko si predstavljate, da gre za animirani film. A po drugi strani: tale digitalno ozaljšani fantazijski stop-motion je produciral studio Laika, ki ima za pasom Koralino, ParaNormana in Škatlarje, tri sijajne gotske šokerje, ki so pokazali, zakaj so animacije – in sploh pravljice, če hočete – srhljivejše od grozljivk in zakaj se vedno končajo pri Ojdipu. Ali pa pri Hamletu.