I.T.

proti

Trol.

I.T. je triler, v katerem se Pierce Brosnan znajde v težavah, toda bolj ko je v težavah, bolj je v težavah tudi tale triler, ki začne panično množiti klišeje, za katere smo mislili, da napol mrtvi živijo le še v najbolj rutinskih TV-serijah, ki se jim tu in tam zazdi, da bi bilo dobro gravitacijo Usodne privlačnosti premakniti v novo okolje, recimo na stičišče strahov pred vsemogočnostjo digitalnih tehnologij in izgubo zasebnosti. Brosnanu, letalskemu magnatu, ki skuša svojo novo aplikacijo, prek katere bodo lahko elite s klikom naročale hitre in personalizirane letalske prevoze ( ja, Uber za 1%), spraviti na borzo, se prezentacija zaradi digitalne “motnje” resda ponesreči, toda dobi novega prijatelja (James Frecheville), mladega hekerja, ki mu reši dan, kar pa je začetek hujše motnje – tip namreč ne verjame le, da zasebnost ni ustavna pravica, temveč je tudi psycho, povsem predvidljivi gemišt frustracij, resentimenta, zalezovalske sle in božjega kompleksa, tako da Brosnanov naivno krasni dom, z njegovo ženo (Anna Friel) in njegovo masturbantsko najstniško hčerko (Stefanie Scott) vred, prelevi v svojo digitalno marioneto.

Kdor kontrolira internet, kontrolira življenje, sporoča tale tehnofobični triler, ukrojen za tiste, ki verjamejo, da so digitalne tehnologije nekaj sociopatskega – ne le zato, ker ogrožajo družinske vrednote, temveč zato, ker ogrožajo uboge elite. Razlog več, da prekinejo vse stike z 99% in da se preselijo v svoj katarzični paralelni svet, stkan iz paralelnih sodelovalnih ekonomij, v katerih magnat komunicira le še z magnatom. Peer-to-peer.