Ustava republike Hrvaške

zadržan +

Ustaš v krilu.

V Šijanovi komediji Maratonci tečejo častni krog pridejo Topaloviči vsak s svojim testamentom – vsi se predstavljajo za dediče Topalovića št. 1. V Grlićevi komediji Ustava republike Hrvaške, ki je komedija le toliko, kot so bili komedije Balzacovi romani (iz serije La Comédie humaine) ali kot je bila komedija Dantejeva Božanska komedija, pa prebivalci neke zagrebške hiše – kombinacije Dantejevega Pekla in Balzacove Rue NeuveSainte-Geneviève iz Očeta Goriota (oh, in tistega avtobusa iz Šijanove komedije Kdo neki tam poje?) – pridejo vsak s svojo ustavo.

Vjeko (Nebojša Glogovac) je gej in transvestit – ko pade noč, skoči v damski, no, mamin kostum, se preimenuje v “Katarino” in krene na zagrebške ulice, kjer ga pričakajo in zmlatijo huliganski, homofobični, fašistoidni nacionalisti (“Preklet peder! Izgini iz Hrvaške! Pizda ti materina komunistična!”), ki ne trpijo “drugačnih”. Še več, tako so patriotski, da ”), ki ne trpijo “drugačnih”. Še več, tako so patriotski, da ”), ki ne trpijo bi “drugačne” vrgli iz hrvaške ustave.

A ironično, tudi Vjeko, ljubitelj “nezemeljske” klasične glasbe, ki na lastni koži izkusi ves strup predsodkov, fobij in paranoj, je natanko tak, le da iz hrvaške ustave ne bi vrgel homofobov in nacionalistov, ki terorizirajo geje, temveč Srbe. Kdo ve, morda tudi geje. Vjeko, skrbni negovalec svojega paraliziranega očeta (Božidar Smiljanić), nekdanjega ustaša, je namreč proustaški nacionalist. Podnevi je gimnazijski profesor – in Ante Pavelić, nekdanji ustaš št. 1, je njegov kurikularni forte. Jugoslavija je bila diktatura, Hrvatom pa je sanje o neodvisni državi vzel velikosrbski in komunistični teror, uči dijake. V njegovi glavi je kaos – ustava od njega terja preprosto preveč.

Pod ustaškim parom stanuje internacionalni zakonski par, od katerega ustava prav tako terja preveč: Maja (Ksenija Marinković), sicer medicinska sestra, je Hrvatica (“po obeh straneh”), Ante (Dejan Aćimović), sicer policaj, pa je Srb, ki se mora zaradi policijskega strokovnega izpita hrvaško ustavo naučiti na pamet, tako da njegov mentor – bralec ustave – postane Vjeko, a se izkaže, da disleksični Ante itak živi in se ravna po hrvaški ustavi, ne da bi jo znal na pamet. Ne le, da “nečisti” Hrvati bolje razumejo hrvaško ustavo od čistih “Hrvatov”, ampak so Srbi “boljši” Hrvati od Hrvatov, namiguje Grlićev film, kar bodo hrvaški nacionalisti imeli za žalitev, kakor bodo za žalitev imeli tudi namig, da bo na Hrvaškem bolje šele, ko bodo vsi ti stari, težki, strupeni ustaši pomrli in svojim otrokom pustili, da končno zadihajo in si najdejo čas za randi s hrvaško ustavo.

Toda Ustava republike Hrvaške ni brez problemov. Ko se začneta oba para družiti, začne namreč Grlićev film flirtati s filmom Bolje ne bo nikoli – Vjeko izgleda kot travestija čistunskega in nestrpnega, a sofisticiranega in rafiniranega Melvina Udalla (Jack Nicholson), češ Vjeko je resda nacionalist, a ni nevaren, ker je sofisticiran, kultiviran in rafiniran. Drugače kot tisti poulični nacionalisti, ki so primitivni, prostaški, nekulturni, neizobraženi, nerafinirani in zato nevarni. Kot da bi film pozabil, da je prav Vjeko ta, ki je njihov učitelj, njihov ideolog. Grlić, vedno estet, nikoli ideolog, ideologijo podceni. Ne, ideologija ne umre s človekom. Ideologija ne teče častnega kroga.

Ko je Elia Kazan leta 1947 posnel Gentlemanski sporazum, v katerem novinar Phil Green (Gregory Peck), ki hoče preveriti, ali v Ameriki obstaja antisemitizem, na lepem oznani, da je Jud (»Phil Greenberg«), in potem na svoji koži izkusi vse šikane ameriškega antisemitizma, je scenarist Moss Hart opozoril, da so ljudje – predvsem antisemiti – poanto filma razumeli narobe: Ne šikaniraj Juda, ker se lahko izkaže, da v resnici ni Jud, temveč kristjan! Tako bi lahko poanto Ustave republike Hrvaške razumeli tudi hrvaški nacionalisti: Ne brcaj geja, ker se lahko izkaže, da je nacionalist! A po drugi strani – z ustavno prevzgojo nacionalistov, ki se že malce preveč ponavljajo, je treba nekje začeti. Pač film za filmom.