Jack Reacher: Nikoli se ne vrni

Legenda o legendi.

Jacka Reacherja (Tom Cruise) na začetku aretirajo policaji, ga uklenejo in odpeljejo na policijsko postajo, kjer ga posadijo na stol, toda še preden mu dobro zatežijo, že napove, da bo čez nekaj minut prišel telefonski klic, ki ga bo osvobodil, in da bodo nekaj trenutkov kasneje aretirali in uklenili njih, kar se potem tudi zares zgodi.

Reacher ni le fantomski, ni le nezgrabljiv, ni le ultrakinetičen, ni le avtomat, temveč izgleda kot čisti produkt vseh tistih tajnih programov, s katerimi naj bi Cia ljudi spreminjala v jedije, okej, v “psychic spies,,” kot pravi George Clooney v farsi Možje, ki strmijo v koze. Zato je čudno, da ne ve, da ga bodo skušali ob vrnitvi “domov”, v štab njegove vojaške matične enote, tolikokrat likvidirati, da ga bodo obtožili davnega umora, da bo Susan (Cobie Smulders), njegova zveza pri vojaški policiji, za rešetkami in da ima hčerko, toda če se ne bi vrnil in če bi vse to predvidel, potem ne bi bilo filma, tako kot ne bi bilo dobrih starih vesternov, če Indijanci ne bi streljali na tiste, ki sedijo na poštni kočiji, ampak bi kar takoj ustrelili konje, ki vlečejo poštno kočijo. Pa vendar se zdi, da je Reacher to kljub vsemu predvidel – vse namreč razmeče s tako lahkoto, kot da je potreboval le malce boljši trening. Reacher je ta, na katerega nihče ne računa, toda če mu zmanjka idej, na pomoč pokliče Ethana Hunta. Ne dobesedno – spiritualno.