Marguerite

Pomembno je biti dada.

Marguerite, francoski film o bogatašinji Marguerite Dumont (Catherine Frot), ki se ima na začetku 20. stoletja za vrhunsko sopranistko, pa četudi je povsem brez posluha, kar njene podanike spravlja v navdušeno aplavdiranje, izgleda kot predelava Andersenovih Cesarjevih novih oblačil, toda v resnici gre za reimaginacijo zgodbe o Florence Foster Jenkins, ameriški bogatašinji, ki je tisto, kar ostali fušajo pod prho, fušala na odru. V Frearsovi Neslavno slavni Florence jo je igrala Meryl Streep, tu pa je poudarek drugje: Marguerite je v opero tako blazno zaljubljena, da se ji glas od hudega ne le zatrese, temveč spači in skrotoviči v mučno, krčevito, grozljivo, neznosno piskanje. Morali bi slišati njeno izvedbo Mozartove Kraljice noči. V opero je tako zaljubljena, da jo spremeni v pošast. Le ljubezen človeka tako poniža. Ko človek stoji pred bitjem, v katerega je tako zaljubljen kot Marguerite v opero, začne jecljati – in fušati.

Njen talent je antitalent, njena glasba je antiglasba, njena umetnost je antiumetnost, njeno petje je tako groteskno, tako atonalno, tako kaotično, tako antiestetsko in tako iracionalno kot dadaistični anti-art (Hugo Ball, Hans Arp, Tristan Tzara et consortes bi jo takoj posvojili), zato ne preseneča, da gostuje tudi v avantgardnem, “revolucionarnem” kabaretu (Cabaret Voltaire via Salon des Indépendants), v katerem se njena vokalna destrukcija Marseljeze odlično poda vokalu protestne, anarhistične, radikalizirane publike, ki jo stresa sla po destrukciji buržoazne umetnosti, buržoaznih institucij, buržoaznih muzejev, buržoaznega statusa quo in buržoaznega konformizma, ki aplavdira “golim cesarjem”. Vse je treba demolirati, vse je treba šokirati, vse je treba škandalizirati, so na začetku 20. stoletja vpili dadaisti. In Marguerite, ki bi z veseljem odplesala v Satiejevo Parado, je dadaistični ideal – tabula rasa. Točka, na kateri se bo svet začel znova, od začetka. Marguerite Dumont, parodija zvezd neme dobe, ki so imele obraz, ne pa tudi glasu (Chaplin je imel grozljiv glas), in soimenjakinja holivudske zvezde Margaret Dumont, iz katere so se v sedmih komedijah norčevali bratje Marx, je komična, ker ne ve, da je revolucionarka. Bolj ko se pači, lepša je. In bolj ko krvavi, težje se ji je posmehovati. (Kinodvor)