Diktatura roza in modre barve

Otroška slikanica Rozagroza in Plavalava je premišljen, duhovit, poučen in predvsem kritičen prikaz vzgajanja otrok v stereotipne družbene vloge, določene s spolom. Pripoveduje o dvojčkih Neži in Anžetu, njunih starših in vsiljevanju ideologije modre in roza barve, ki otrokom že od rojstva oži svet odraščanja, saj svet modrega določa, kaj je primerno za fante, roza pa, kaj je primerno za deklice. Dva svetova pri vzgoji otrok sta v sodobni družbi ločena z ostrimi mejami, zamejena sta z družbenimi stereotipi, prehajanje med njima pa je družbeno nezaželeno, tako rekoč prepovedano.

Ko Neža in Anže odraščata in prvič stopita čez šolski prag, začneta na otroški način postopoma premišljevati o umetni družbeni ločnici, saj oba zanima tudi svet modre in roza barve. Staršem in učiteljem nagajata z izstopanjem iz družbeno določenih vlog, ker sta dvojčka, pa se srečujeta tudi v sanjah in se v podzavesti skušata postaviti po robu Rozagrozi in Plavilavi, poosebitvama z barvo določenih družbenih vlog. Sporočilo avtorjev slikanice je z uvedbo sanjskega sveta jasno: diktatura pripisovanja s spolom določenih družbenih vlog je umetna, saj otroška duševnost ne pozna tako ostrih ločnic.

Slikanica Rozagroza in Plavalava, ilustrirala jo je akademska slikarka Urša Kozak,je nastala kot glavni del projekta Enačaj, s katerim so se Saša Eržen, Maruša Ivančič in Kobrowsky prijavili na razpis ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ivančičeva, kulturna antropologinja, ki redno sodeluje pri projektih za spodbujanje mladih in odraslih h kritičnemu mišljenju, pravi, da so se projekt odločili nameniti otrokom in ljudi že v najzgodnejšem obdobju opozorili na stereotipe, ki se ponavljajo tudi v svetu odraslih.

V projektu Enačaj so še pred slikanico pripravili delavnice, da bi otrokom pokazali, kako se lahko fantje in dekleta ukvarjajo s stvarmi, ki jih veselijo, ne glede na spol. Imeli so delavnico popravil koles, lažjih šiviljskih del, ure nogometa in aranžiranja cvetja. Na podlagi teh spoznanj so pripravili slikanico, ki je kot didaktični pripomoček namenjena otrokom, pedagogom, staršem, vzgojiteljem in skrbnikom. Knjižnico, primerno za otroke v prvi triadi osnovne šole, bodo podarili splošnim knjižnicam in 350 osnovnim šolam.

Saša Eržen, ki ima dolgoletne izkušnje z ustvarjanjem literarnih in odrskih vsebin za otroke, tudi avtorica rubrike Hudo v našem časniku, je podrobno preučila izvor konvencije roza in modre barve pri vzgoji otrok. Pripoveduje, da sta se ti dve barvi začeli sredi 19. stoletja uveljavljati kot barvi oblačil za otroke. Zanimivo je, da so pred 1. svetovno vojno roza barvo priporočali za fante, ker je močna in odločna barva, nežnejšo modro pa za deklice. No, do leta 1940 se je uveljavila sedanja konvencija barv, primernih za fante in dekleta, ki so jo »določili izključno proizvajalci in trgovci otroških oblačil«. Kmalu se je takšno umevanje preneslo tudi na igrače, pri čemer so igrače, namenjene deklicam, v glavnem v roza barvi, fantovske pa so bolj pisane, pripoveduje Erženova.

Rozagroza in Plavalava je prva slovenska slikanica, ki skuša otrokom in odraslim obrniti svet stereotipov na glavo. Erženova, ki je podrobno raziskala angleški in nemški trg slikanic s podobnimi sporočili, pravi, da so tudi v Evropi izšle slikanice, v katerih »princeske ne čakajo na princa, ampak same obglavijo zmaja«. Toda slovenska slikanica ponudi (otroškim) bralcem še zelo pomembno sporočilo. Avtorji na koncu nanizajo primere žensk in moških, ki v odraslem življenju opravljajo poklice, ki naj ne bi bili primerni za njihov spol: kuharskega mojstra, taksistko, policistko, peka. Sporočilo, ki ga avtorji položijo v usta Vijolašole, nastale iz spojitve roza in modre pošasti, je jasno: »Rada bi opomnila vse starše, da bodo otroci enkrat odrasli in da v svetu odraslih ni več vse modro in roza. Zato je prav, da se čim več stvari naučijo že sedaj, ko so majhni.« V Violašolo, ki ne ločuje ljudi po spolu, ampak po tem, kar jih zanima in kar jim bo prišlo prav v življenju, otroka vpišeta svoje starše.

Sporočilo seveda ne pomeni izenačevanja spolov, temveč, kot pravi Kobrowsky, pesnik in soavtor slikanice, »razmislek o tem, kje se spola lahko dejansko srečata«. Slikanica, ki tematizira enakost spolov, prihaja ob pravem času, saj smo po Ivančičevi »na pragu novega konservativizma. Spet govorimo o poženščenih moških in o tem, da mora ženska odkriti žensko v sebi. Težava je, da so moški in ženske zaradi stereotipne vzgoje na enem področju vedno nesamostojni. Zakaj ženske ne znajo zamenjati avtomobilske gume? Zakaj moški ne znajo zašiti trenirke? Takšnih del se lahko priučita oba spola. Tako pa zaradi tega nesmisla pri vzgoji odraščajo v deformirane osebnosti.«

Otroška slikanica: Rozagroza in Plavalava

Avtorji: Saša Eržen, Maruša Ivančič in Kobrowsky

Ilustrirala: Urška Kozak

Založba: Mundilfari, Ljubljana, 2016