Negovalka

za

Moja mala vas.

Zdaj, ko je slovenski zdravstveni sistem v krizi, ko ga neprestano stresajo škandali in afere, ko je prežgan s korupcijo in lobiji, ko se kopičijo čakalne vrste, ko so z njim vsi nezadovoljni, misleč, da je rešitev v privatizaciji (kot da ni za razgradnjo slovenskega zdravstvenega sistema kriva prav privatizacija, ki poteka že leta, s koncesijami vred), je lepo in inštruktivno videti film, v katerem razgrajeni zdravstveni sistem skupaj drži le še ena sama prostovoljka. Vlasta (Alena Mihulová), junakinja češke Negovalke, ki rahlo obešenjaško vijuga med Milošom Formanom in Jiříjem Menzlom, je 50-letna negovalka iz neke vukojebine, ki se vsako jutro razleti med paciente, razsejane po okolici. Nič je ne ustavi. Niti psi niti dež. Celo pacienti, ki ji grozijo s policijo, je ne preženejo, kot da bi vedela, da je njihov zadnji stik z življenjem.

Potem pa se ji zgodi to, kar se je dr. Williamu Hurtu zgodilo v Doktorju (1991), le da njej, kot rečejo, ne morejo pomagati, tako da se kot “odpadek” socialne države zateče k alternativi (kombinaciji bajalice, polaganja rok, meditacije, spiritualizma in pozitivnega mišljenja), ki ji skuša vrniti vsaj vero v vero, pa četudi je sama zadnja, ki bi verjela, da te reči delujejo, in obenem prva, ki verjame, da delujejo, četudi vanje ne verjameš. Toda njeno opolnomočenje ima feministični spin, navsezadnje, kaj pa je feminizem, če ne prav trenutek, ko ženska ugotovi, da je v skrbi za druge pozabila nase in da se lahko “odreši” le onstran tradicionalnih vlog. (Kinodvor)