Greben rešenih

Suma teologije.

Greben rešenih je biblična verzija Reševanja vojaka Ryana. Da je vojna pekel, vemo, toda Mel Gibson jo res predela v deveti krog pekla (ne, nismo več v Kansasu, Dorothy!), da bi lahko njegov junak, Desmond Doss (Andrew Garfield), pacifistični sin oficirja, strogega kot Bog Stare zaveze, čudežno in mesijansko reševal življenja ameriških vojakov, ki jih med II. svetovno vojno na Okinavi golta japonski ogenj. Prebijanje skozi to klavnico, bombastični delirij ognja, krogel, eksplozij, krvi in kaosa (parodija biblične zapovedi “Ne ubijaj!”), je res hazard, zato ne preseneča, da tudi Doss, adventistični medico, ki noče nositi orožja, hazardira – kot nekoč francoski penseur Blaise Pascal v svoji sloviti “stavi na Boga” (ali pa “stavi za Boga”). Vojake, ki se mu najprej posmehujejo in ga celo mučijo in trpinčijo (Jezus jo je odnesel slabše, če pomislite na Kristusov pasijon), prepriča, da se jim v vojni, ko je verjetnost osebnega preživetja manjša od verjetnosti obstoja Boga, izplača staviti na Boga. Pascal bi rekel: “Povsod, kjer gre za neskončnost in ni neskončno možnosti, da izgubiš, proti možnosti, da dobiš, ni kaj pomišljati – treba je dati vse.” In staviti moraš na Boga, pa četudi vanj ne veruješ. “Če dobite, dobite vse; če izgubite, ne izgubite ničesar.” Če hočeš ohraniti življenje, pravi Pascal, potem moraš razumu obrniti hrbet.

Pekel, v katerega Gibson pošlje vojake, kliče Pascala. Problem je le v tem, da Gibson, fen Stare zaveze, potem Pascalovo vodilo, da ti vera v Boga ne škodi, pa četudi Bog dejansko ne obstaja, prelevi v dokaz za obstoj Boga. Tu pa je že itak bil – leta 2002 v Shyamalanovih Znamenjih. A tedaj je bil še junak. Zdaj potrebuje odrešitev, ker velja za bedaka. Bil je Mad Max, Martin Riggs, alias “Smrtonosno orožje”, in Hamlet, dobil je Oskarja za Pogumno srce, Kristusov pasijon pa je posnel v aramejščini, a je kljub temu postal globalni megahit – zdelo se je, kot da ne more zgrešiti. Ljudje so mu jedli z roke. Potem pa so ga odnesli alkohol, antisemitske psovke, konspirologija, lunatično obnašanje, družinsko nasilje in mučne ločitve, tako da je izgledal le še kot has been, ki se mu je odpokalo, kot testosteronska verzija Norme Desmond iz Bulvarja somraka. Za ameriškega predsednika bi morda lahko kandidiral (ali Trump ali on!), toda v Hollywoodu praktično ni dobil več niti kosila. Krvavega zaščitnika v ameriške kinodvorane sploh ni bilo, v Plačancih 3 in Mačeti 2 pa je le karikiral nemilost, v katero je padel. Temu, kar ga je žrlo, trgalo in žgalo, se ni mogel upreti, pa četudi je posnel Kristusov pasijon in Apocalypto, ki sta s svojo grizlijevsko, ekstatično, mučeniško brutalnostjo nakazala, da skuša svoj notranji kaos, svoje notranje nasilje eksorcistično sublimirati in konzervirati, toda jezovi so kljub temu popustili. Stavo je izgubil: četudi veruješ v Boga, pristaneš v peklu. Greben rešenih pa izgleda bolj kot grba odrešitve, kot kostumska verzija evangelističnih bestsellerjev iz serije Left Behind, saj ponuja fundamentalistično interpretacijo II. svetovne vojne – tisti, ki so padli, so padli zato, ker niso verovali v Boga.