Doktor Strange

Uvod v Trumpovo dobo.

Stephen Strange (Benedict Cumberbatch) ima dolge prste, zlate prste, rojene za nevrokirurgijo. In res, dr. Strange je newyorški kirurg, pravi čarovnik nevrokirurgije, briljanten, poln samega sebe, celo ošaben, zato ne preseneča, da – s svojim ošabnim avtom, znakom prehitrega življenja – doživi prometno nesrečo, ki njegovim prstom vzame zlato. Ker je čas, da gre vase, gre tja, kjer čas teče tako počasi, da gre lahko vase celo ta, ki je brez notranjosti – v Katmandu. Ne pozabite, v Katmanduju se je hipiju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo nekaj takega, kot se človeku zgodi pri džetlegu – njegovo telo je v enem časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. Še tako zaspano, še tako utrujeno, še časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. Še tako zaspano, še tako utrujeno, še časovnem pasu, njegova duša pa pa v drugem. Še tako zaspano, še tako utrujeno, še tako pretreseno, še tako obupano zahodno telo je tu lahko vedno našlo “pot”, ali bolje rečeno, tu so zahodnjaku, ki je podvomil v svet, vedno rekli: problem ni svet – problem si ti! Spremeni se, pa se bo spremenil tudi svet! Ja, tu, v mističnem Nepalu, so se zahodnjaki napili vsemogočnosti in čudežnosti. In ja, tu, v samostanskem Katmanduju, bi se lahko rodili vsi Marvelovi superjunaki, tako Spider-Man, Hulk in Thor kot Iron Man, Daredevil in Možje-X, zato ne preseneča, da se prav tu prerodi dr. Strange (no, če bi se prerodil v Tibetu, kjer se je leta 1963 prerodil v Ditko-Leejevem stripu, bi ostal brez “potenciala”, saj ga na Kitajskem ne bi vrteli). Ko mu dušo “kirurško” predelata mistična svečenica (Tilda Swinton), preostanek keltske dobe (alias Ancient One), in njen prvi učenec (Chiwetel Ejiofor), izgleda kot Sherlock Holmes, ki ob kozji bradici dobiva tudi magično tabletko, s pomočjo katere bo videl obe strani Matrice. Toda obvladovanje časa je le začetek “magičnega” programiranja realnosti.

Vrata percepcije se mu namreč odprejo na način, ki bi laskal tako Aldousu Huxleyju kot Williamu Blaku, da o M.C. Escherju niti ne govorim, kajti dr. Strange, gospodar mističnih veščin, je zdaj sposoben zvijati čas in prostor, tako da tisto, kar ste videli v Nolanovem Izvoru, izgleda le kot uvod v to, kar vidite v Doktorju Strangu. Velemesta (npr. Hongkong), ki izgledajo kot Escherjevo sukanje Rubikove kocke, in čas, ki izgleda kot Kubrickov “Beyond the Infinite” – psihedelični trip iz Odiseje v vesolju – v kvantnem trolu, spreminja v fraktalno, antigravitacijsko, fantazmagorično pahljačo, s katero hladi Kaeciliusa (Mads Mikkelsen), diaboličnega tatu časovnih pasov, Alica Cooperja alternativnih svetov, desno roko svoje astralne zrcalne mutacije. Nič, džetleg človeku res odpre svet. Vsa tista magična zvijanja sveta – npr. prizor, v katerem se čas nazaj vrti za vse, razen za dvobojevalca – so res showstopperji, toda dr. Strange je le magični priseljenec, ki zjebe magične nativce, kar tole marveliano prelevi v anticipacijo Trumpove dobe. Dobri doktor bo imel v nadaljevanjih še veliko priložnosti za zvijanje sveta in druge morphinge, navsezadnje, veliki fašistoidni dominator, o katerem so fantazirali superjunaški spektakli, je končno s platna stopil v Belo hišo. Spoznanje, da si časa ne moreš izbrati sam, je tako srhljivo, da se lahko tolažiš le s tem, da – kot bi rekel Kaecilius – “čas vse ubije”. Toda Trump ve to, kar ve Kaecilius – da je smrt napaka. Dr. Strange bo moral res kršiti pravila, če bo hotel služiti Dobremu.