18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura
Moč grafike
Razstava v gradu Tivoli v vidno polje vrača klasično grafiko
Shelley Thorstensen: Like a Radio, 2015, jedkanica & litografija & chine-collé
»Nekoč je bila grafika fascinantna pustolovščina za oba – za umetnika in za ljubitelja umetnosti. Bila je kot polje neomejenega razmaha in veselja do domišljije ter želje po barvah in oblikah,« je leta 1993 zapisal veliki poznavalec grafike Walter Koschatzky, dolgoletni direktor dunajske Albertine in večkrat član žirije ljubljanskega grafičnega bienala. Od takrat do danes pa se je odnos umetnikov, establišmenta in javnosti do grafike zelo spremenil. Prihodnje leto (od 16. junija do 29. oktobra 2017) pričakujemo novo edicijo ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala – 32. po vrsti. Razstavo Centri grafike: Na presečišču znanja, vedenja in sodelovanja, ki si jo lahko ogledamo v matični hiši bienala, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani, lahko štejemo med priprave na prihajajoči bienale. Ta razstava v vidno polje ponovno vrača klasično grafiko, ki smo jo v takšnem obsegu, kakovosti in številu že kar nekaj let pogrešali na bienalih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura
Shelley Thorstensen: Like a Radio, 2015, jedkanica & litografija & chine-collé
»Nekoč je bila grafika fascinantna pustolovščina za oba – za umetnika in za ljubitelja umetnosti. Bila je kot polje neomejenega razmaha in veselja do domišljije ter želje po barvah in oblikah,« je leta 1993 zapisal veliki poznavalec grafike Walter Koschatzky, dolgoletni direktor dunajske Albertine in večkrat član žirije ljubljanskega grafičnega bienala. Od takrat do danes pa se je odnos umetnikov, establišmenta in javnosti do grafike zelo spremenil. Prihodnje leto (od 16. junija do 29. oktobra 2017) pričakujemo novo edicijo ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala – 32. po vrsti. Razstavo Centri grafike: Na presečišču znanja, vedenja in sodelovanja, ki si jo lahko ogledamo v matični hiši bienala, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani, lahko štejemo med priprave na prihajajoči bienale. Ta razstava v vidno polje ponovno vrača klasično grafiko, ki smo jo v takšnem obsegu, kakovosti in številu že kar nekaj let pogrešali na bienalih.
MGLC je k sodelovanju povabil dva grafična centra, The Print Center iz Philadelphie in Center za grafiko iz Beograda, hkrati pa je napovedal dolgoročnejše sodelovanje z obema institucijama. Philadelphijski grafični center je najstarejši od treh, deluje od leta 1915, ljubljanski MGLC je bil ustanovljen leta 1986, beograjski pa je najmlajši, ustanovili so ga leta 1995. Vsi trije skrbijo za tradicijo grafične umetnosti in naj bi hkrati proučevali in popularizirali grafični medij ter skrbeli za zbirke grafik.
Beograjski center ima tudi svojo produkcijo in je za razstavo pripravil izbor grafik umetnikov različnih generacij in raznolikih umetniških izrazov s sporočilom, da je grafika le ena izmed mogočih izraznih oblik. Philadelphijski center je klasično grafiko postavil v fokus ter za razstavo izbral avtorje, ki so z njim zgodovinsko in aktualno povezani. Dela treh avtorjev mlajše generacije je postavil v dialog s tremi starejšimi kolegi. MGLC je v družbo gostujočih grafičnih centrov postavil na ogled grafično mapo sitotiskov Popolno belo in črno, ki je bila leta 2005 poseben umetniški in založniški projekt mednarodnega pomena, ko je MGLC k sodelovanju pritegnili 15 tujih uveljavljenih umetnikov geometrijske abstrakcije. Iz stalne zbirke je razstavil še dela Gorazda Šefrana, Bogdana Borčiča in Lojzeta Logarja. Aktualno ateljejsko produkcijo MGLC predstavljajo dela Mladena Stropnika, Vadima Fiškina, Yusufa Merhija, Line Rica in skupine Small But Dangers.
Razstava pokaže dovolj širok razpon, kaj vse lahko danes štejemo med grafiko, ob tem pa prinaša nekaj žlahtnejših primerov. Grafike Shelley Thorstensen iz Philadelphie, občutljive in tehnično dobro podkovane umetnice, zasijejo v ustvarjalnem potencialu klasičnega grafičnega lista. Sitotiske v kombinirani tehniki tke natančno, da pride do izraza njihova večplastnost. Iz zornega kota grafične umetnosti je zanimiv tudi video Kadence beograjskega slikarja Bojana Bema. A tisti, ki na razstavi jemlje dih, je Lojze Logar, predstavnik druge generacije ljubljanske grafične šole, z grafikami v ambientalni postavitvi. Grafično delo, sestavljeno iz 16 grafičnih listov, Albert in Tina (1999) je enkratno s tehnološkega, kompozicijskega likovnovsebinskega vidika. Na Logarjevih grafikah abstrakcija sreča motiv v svojem podtekstu in njegovi grafični listi (oziroma serija grafik) niso »postali grafična mapa«, ampak je z njimi posegel v prostor kot s 3D-objektom.
Slikar in grafik Lojze Logar je umrl leta 2014 in mu žal ni uspelo narediti vsega, kar je načrtoval. Ravno grafike na razstavi v MGLC kažejo, da je pri njem raziskovalna žilica močno utripala prav ves čas. O grafiki je leta 2009 dejal: »Ta čar alkimističnega in vznemirljivost raziskovanja grafičnih tehnik še vedno obstajata. Nista še izpeta. Četudi sam delam nekaj drugega, sem prepričan, da je v klasični grafiki še vedno neka mamljiva skrivnost.« Njegov razmislek o večplastnosti in večdimenzionalnosti grafike in predvsem uresničitev teh misli vidimo na razstavi v MGLC, ki je že zaradi Logarjevega objekta Albert in Tina vredna ogleda.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.