Zaveznika

zadržan

Casablanca.

Robert Zemeckis je bil vedno mali Spielberg – vedno je šel za Spielbergom, vedno je sledil njegovim receptom, vedno je skušal početi to, kar je počel Spielberg. Nikoli ga ni ujel. Ostal je v njegovi senci. In zdaj, ko je Spielberg posnel vohunski triler, Most vohunov, ga je takoj posnel tudi Zemeckis. Ne da njegova špijonada, Zaveznika, nima dobre premise. Sploh ne. Max Vatan (Brad Pitt), kanadski obveščevalec, za svoje dobro preveč bondovski tajni agent zavezniške vojske, leta 1942 s padalom – kot bi se vzel iz Zemeckisove ekvilibristične Poti do slave – skulirano pristane v Casablanci, kjer se poveže z Marianne Beauséjour (Marion Cotillard), francosko tajno agentko, članico odporniškega gibanja. Ko se zagledata, si planeta v objem, celo poljubita se, pa četudi se prvič vidita. Nista sicer poročena, a se pretvarjata, da sta. No, ne le pretvarjata: v vlogi zakoncev se povsem vživita. Z živim smislom za detajle. V slogu igralcev, ki so šli skozi metodo Actors Studia. In ker je to Casablanca, mitsko mesto zaljubljenih, soparno torišče strasti, ki je nekoč tako vnelo Humphreyja Bogarta in Ingrid Bergman (ja, Zemeckisov film se dogaja tudi v repliki Rickovega kluba, in ja, slišimo Marseljezo), se v vlogi zakoncev tako vživita, da se res zaljubita. Še več: v vlogi zakoncev se jezo), se res zaljubita. Še več: v vlogi zakoncev se jezo), tako vživita, da se potem tudi zares poročita.

Prej se kakopak infiltrirata na parfumski gala ples, na katerem likvidirata nemškega ambasadorja (ja, Gospod in gospa Smith brez Angeline Jolie, ja, finale Casablance brez kapetana Renaulta), kar je bil itak izvirni razlog za njuno šarado, za njuno “igro”, za njuno “filmsko” pretvarjanje, da sta mož in žena. Ne, v Casablanco nista prišla zaradi zdravilnih vrelcev. Toda Nemci so jima nasedli. In tudi sama sta si nasedla. Casablanca pač. Ko se namreč vrneta v Anglijo, se predelava Casablance prelevi v predelavo slovite svetopisemske zgodbe, v kateri Abraham zasliši glas Boga, ki mu ukaže, naj ubije svojega sina. Abraham je v dilemi: je mogoče, da Bog misli resno, navsezadnje, kateri Bog pa bi kaj takega terjal od očeta, ali pa ga le testira? Saj veste: preverja, če Abraham res veruje, če je torej njegova vera res trdna. Pred natanko takšno dilemo je tudi Max, le da temu – v žargonu varnostno-obveščevalne službe – rečejo “standardni operativni postopek ob intimni izdaji”. S twisti vam ne bom težil, toda če jih hočete videti, si poglejte napovednik – tam mirno razkrijejo vse twiste. A po drugi strani, tudi sam film twiste, presenetljive, šokantne obrate, nametava tako kot napovednik: brez napetosti. Twisti so vedno hitrejši od zgodbe, hitrejši od dramaturgije, hitrejši od emocij, hitrejši od konteksta. Kemija med Pittom in Cotillardovo, ki itak ni ravno box of chocolates (vedno veš, kaj boš dobil), pa je za twiste prepočasna. In tu je problem tega filma, ki ga je z vsakim twistom manj: izgleda tako, kot da bi ga kdo narekoval po telefonu. Zemeckis nas skuša na vsak način presenetiti – in presenetljivih, šokantnih obratov res ne manjka. Toda najpresenetljivejše in najšokantnejše je tole: da se Marianne – akcijska junakinja, tajna agentka, “bondovsko dekle”, samostojna in neodvisna ženska – po poroki preseli naravnost v kuhinjo. Brez revolta. Brez ugovora vesti. Brez besed. Kaj je Bog šele njej rekel!