Toni Erdmann

zelo za

Otroci neoliberalizma.

Lisa Chodolenko je pred nekaj leti posnela dramedijo The Kids Are Alright, v kateri umetno spočeta otroka vzgajata lezbijki, Annette Bening in Julianne Moore. Filma v naše dvorane ni bilo, toda naslov bi se glasil: Otroka sta v redu. In naslov bi imel prav: otroka sta namreč res v redu. Nemško dramedijo Toni Erdmann pa bi lahko oglaševali z revizijo tega naslova: Otroci niso v redu. Kako to, da niso v redu? Kaj je narobe z njimi? Kaj se je zgodilo? Za začetek, “Toni Erdmann” je alter ego Winfrieda (Peter Simonischek), ločenca pri dobrih šestdesetih, učitelja glasbe, ki je ostal brez učencev – in zdaj mu je umrl še pes. Kar ga potre. Ko izgubi psa, ne izgubi le prijatelja, temveč tudi stik z zadnjim preostankom človeštva. Kot da bi vedel, da živi v svetu, ki ga je Gordon Gekko (Michael Douglas) v Wall Streetu (1987) opisal s slovito frazo: “Če potrebuješ prijatelja, si kupi psa!” Gekko – oče filmskega neoliberalizma, filmski alter ego Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka – je kakopak briljiral še z eno frazo: “Pohlep je dober.” Winfried – po malem nostalgičen in sentimentalen, potreben “pasje” topline – zato sklene, da bo obiskal Ines (Sandra Hüller), svojo edinko, ki pa mu jo je nekje vmes speljal in odpeljal Gordon Gekko. Trenutno je v Bukarešti, na “divjem”, “eksotičnem” postkomunističnem vzhodu, kjer hladnokrvno izpolnjuje zapovedi neoliberalnega evangelija – Ines je pasja vojščakinja globalne korporacije, čista profesionalka, ki ji adrenalin poganja neoliberalni lingo.

Neoliberalne fraze, ki so ji izprale možgane, imajo vedno prav, zato ne okleva, ko mora odpustiti nekaj tisoč delavcev. Mrtve naj pokopljejo mrtvi. Ironično: Ines izgleda tako kot tisti, ki so se jih v teh vzhodnih deželah znebili – kot brezosebna partijska čistilka, kot brezčutna likvidatorka, kot brezdušna oznanjevalka čiste partije linije. Smisla za humor ima manj kot mrtvec, ki pokopava mrtveca. In tu je trik: da bi se ji Winfried lažje približal, da bi se torej z njo ponovno zbližal, mutira v “Tonija Erdmanna” – natakne si lasuljo in umetne, štrleče zobe ter potem anarhistično poplesuje okrog nje, jo igrivo “zalezuje” in “zapeljuje”. Ja, spravlja jo v zadrego, toda spraviti jo skuša le v smeh – iz nje skuša potegniti kak znak življenja, kako sled človečnosti. Ines, odvisnica od neoliberalizma, izgleda kot izgubljena hči, ki jo je obsedla apokaliptična sekta – “Toni” izgleda kot oče, ki jo skuša deprogramirati. Toni Erdmann je film o očetu, ki ni mogel tekmovati z neoliberalizmom, in hčerki, ki jo je zapeljal in speljal neoliberalizem. Še huje: neoliberalizem je ni le zapeljal in speljal, temveč jo je tudi vzgajal. Ines je hči neoliberalizma, neoliberalni otrok, grimasa prostega trga. Neoliberalizem je bil močnejši od njenega očeta. Danes bi moral biti oče kot Karl Marx, ne, kot Stalin, da bi izgledal kot povsem običajen, vsakdanji oči. Če bi bil neoliberalizem Darth Vader, bi dahnil: Ines, jaz sem tvoj oče! Toni Erdmann je brezhibna slika družbe, ki je vzgojo otrok prepustila neoliberalizmu. Pri nas pa vzgojo otrok prepovedujejo istospolnim! (Kinodvor)