Rogue One: Zgodba vojne zvezd

za

Fascinantnost Sile.

Rogue One se začne v oddaljeni galaksiji (brez crawla in fanfar), kjer karizmatični Imperij – Darth Vader (z basom Jamesa Earla Jonesa), Grand Moff Tarkin ( ja, z obrazom Petra Cushinga!), Zvezda smrti, ki vso nepokorščino spreminja v sončni prah, njen “direktor” Krennic (Ben Mendelsohn) in beli jurišniki – sproži uporniškega duha, konča pa se le nekaj ur pred začetkom Novega upanja, četrte epizode Vojne zvezd (1977), ko predskywalkerski hard-boiled uporniki, ki jih vodita Jyn Erso (Felicity Jones), hči arhitekta Zvezde smrti, in Cassian Andor (Diego Luna), Han Solo pred Hanom Solom, z ukradeno ladjo Rogue One samomorilsko naskočijo Krennicov štab in tajni načrt Zvezde smrti.

Rogue One je vojni film, ne ravno v slogu Reševanja vojaka Ryana, ampak bolj v slogu Tarantinovih Neslavnih barab, če kakopak v Jyn vidite Shosanno, v Krennicu polkovnika Hansa Lando, v “modrem mleku” LaPaditovo mleko, ki ga Landa ne more prehvaliti, v Krennicovem štabu pa oni apokaliptični pariški kino, v katerem se zgosti ves as-if zgodovine, toda če bi v vesolju tekla kri, potem bi Rogue One – hommage Vojni zvezd in uvod vanjo, zgodba o izvoru, ne epizoda – izgledal še bolj krvavo kot zavezniško izkrcanje v Reševanju vojaka Ryana.

V vesolju ne teče kri – le nostalgija, neprebojna kot ščit, ki obkroža planet Scarif, primitivna kot boj med Dobrim in Zlim, inspirativna kot sarkastična duhovičenja droida K-2SO (Alan Tudyk), plenilska kot napovedovanje preteklosti, gverilska kot paranoja in ojdipska kot iskanje Očeta, ki se zdi upornikom v zadnji instanci itak vedno tako fascinanten, kot se je zdel Karlu Marxu fascinanten kapital. Ali kot mantra slepi menih: “Eno sem s Silo in Sila je z mano!”