Loving

Tiha revolucija.

V Ameriki so sužnjelastništvo odpravili leta 1865, kar je bil kakopak hud napor in velik dosežek, navsezadnje, da bi ga odpravili, so potrebovali državljansko vojno, ki je terjala 620.000 življenj, toda 100 let kasneje so črnci še vedno veljali za “nižjo raso”, predvsem na jugu, recimo v Virginii, ki je prepovedovala medrasne poroke, tako da sta se morala Richard Loving (Joel Edgerton) in Mildred Jeter (Ruth Negga), belec in črnka, sicer rezidenta Virginie, leta 1958 poročiti v Washingtonu, kjer so medrasne poroke tolerirali. Ko sta se vrnila domov, v Virginio, so ju takoj prijeli in zaprli. Še huje: sodišče je odločilo, da ju “osvobodi”, če se 25 let ne vrneta v Virginio, ali natančneje – v Virginii se ne smeta nikoli nahajati oba hkrati. In tako sta se odselila v Washington.

Njuno kljubovanje je bilo tiho, njuno disidentstvo zadržano, njun boj komaj slišen – včasih sta se vrnila v Virginio, vendar na skrivaj. Potem so njun primer prevzeli aktivistični odvetniki, zagovorniki državljanskih pravic, toda sodišča so ostajala neomajna – vse tja do leta 1967, ko je vrhovno sodišče prav na osnovi njunega primera zgodovinsko presodilo, da je prepoved medrasnih porok neustavna. To je vse spremenilo. Zakonca Loving nista hodila na protestne shode, nista korakala z Martinom Lutherjem Kingom, nista bila jurišnika gibanja za državljanske pravice, nista bila fetiša sixties ikonografije, nista bila ideologa ali protestnika, toda njun zakon je bil protest. In če hočete: njuna ljubezen je bila protest, ki je zlomil rasistični sistem. Bolj ko sta ohranjala zasebnost, bolj sta šokirala sistem in zgodovino. In Jeff Nichols, ki je za film to, kar je bil Faulkner za literaturo (Shotgun Stories, Midnight Special, Mud, Zaklonišče), briljantno izriše revolucionarni potencial zasebnosti. Loving je ultimativni hommage zasebnosti – njeni zgodovinski nervoznosti, njeni nervozni zgodovinskosti.