Potniki

za

Dokler naju smrt ne loči!

Prava ljubezen obstaja le še v vesolju. Ali bolje rečeno: v vesolju sta ljubimca na varnem. Nikogar ni, ki bi ogrožal njuno romanco. Nikogar ni, ki bi ju motil ali oviral. Nikogar ni, ki bi skušal njega speljati njej – ali obratno. V vesolju nihče ne sliši njunih orgazmov. In seveda – v vesolju ne moreta reči, da si nista usojena. Nekaj takega se zgodi v Potnikih, kubrickovskem sci-fiju (Odiseja v vesolju sreča Izžarevanje), v katerem se Jim (Chris Pratt) in Aurora (Jennifer Lawrence) znajdeta sama v vesolju, na ladji Avalon, ki 5.000 “izbrancev” pelje v novo intergalaktično domovino, rajsko kolonijo.

Svet očitno ni bil več varen za ljubezen. Avalon naj bi tja, v raj, potoval 120 let, toda po tridesetih letih trči ob meteorski dež, ki povzroči okvaro, tako da se Jim prebudi – ko ugotovi, da se ne more več spraviti v hibernacijsko stanje, da bo zdaj živel v realnem času in da se bo postaral ter umrl, preden bo Avalon prispel do raja, prebudi Auroroo, “perfektno žensko” (remiks Eve in Trnuljčice). Zdaj se bosta skupaj postarala. Ni kaj, usojena sta si. V njunem življenju ne bo nikogar drugega. Barman (Michael Sheen) je itak robot. V resnici je še huje: nista si le usojena, temveč sta drug na drugega tudi obsojena. Nobene možnosti izbire. Pobeg ni mogoč. Prešuštvo odpade. Totalna monogamija. Skupaj bosta, dokler ju smrt ne loči. Mož in žena, mož in žena – za vse življenje! To je prava ljubezen. Ali pač ne? Če bi Jim res ljubil Auroro, potem bi jo pustil spati, hibernirati. Ne bi je zbudil iz kriogeničnega spanca, saj jo je s tem obsodil na smrt. Ravnal je sebično, nemoralno, kruto, celo morilsko – in potem se ji še zlaže, da se je prebudila naključno. A po drugi strani, mar ni ljubezen prav vse to – kolekcija sebičnosti, nemoralnosti, krutosti, morije in laži? Očitno tako na Zemlji kot v Nebesih.