N'toko

N'toko

6. 1. 2017

Mladina 1

Žive meje

Odpadki in odpadniki

Veliko ljudem gre slabše kot meni in nimam pojma, kaj čutijo in kaj si želijo, lahko le projiciram svoje fantazije na njih

Število socialno odrinjenih se v Sloveniji vztrajno povečuje. Ljudje, ki niso vključeni v formalno ekonomijo in si ne morejo ustvariti dostojnega življenja, danes sestavljajo skoraj četrtino prebivalstva, družbeni analitiki pa nimajo pojma, kako je videti novi obrobni svet, v katerem živi toliko njihovih sonarodnjakov. V mainstreamu še vedno prevladujejo komentatorji, ki revščino v Sloveniji razumejo kot posledico neke pradavne butalske zarukanosti slovenskega naroda, marginalizirani ljudje pa niso vredni pozornosti, saj gre le za horde večnih študentov, maminih sinčkov, grabežljivih delavcev, lenih južnjakov ali parazitskih kulturnikov. Okoli žanra »glupi slovenčki živijo nad svojimi zmožnostmi« je zrastla marsikatera medijska kariera in zato vztraja kot najbolj priljubljen način analiziranja družbe.

A nasproti temu žanru vse bolj pogumno stopa neki drug pristop, ki je prav tako priljubljen in sem se mu bistveno manj posvečal – morda tudi zato, ker mi je tako blizu. Poimenoval ga bom »odpadniško komentatorstvo«. To je žanr urbane levice, ki zase trdi, da razume »kulturo odrinjenih«, da jih je zmožna poslušati in čustvovati z njimi. Njeni komentatorji imajo eno uho vedno na ulici, so dojemljivi za trende in razumejo internet. Odpadniško komentatorstvo, kakršno najdemo v odmevnejših blogih, kulturnih publikacijah, sem in tja pa tudi v raznih Fokuspokusih ali bolj etabliranih Studiu City, Mladini ali Dnevniku, naj bi dajalo glas tej izgubljeni mladini, da mainstream publiki iz prve roke pove, kako in kaj čuti zjebana generacija.

Pri tem je zanimivo, da se v vlogi »odpadnikov« največkrat znajdemo humanisti in kulturniki iz precej varnega srednjega razreda, ki pa smo po študiju trčili ob določene ovire pri gradnji svojih karier. Mislim, da so sicer iz tega kroga nastali pomembni vpogledi v izkoriščevalsko delovanje naših cehov, hkrati pa se nam je zgodila še ena stvar: prav te strukture, ki jih sicer vestno kritiziramo, so nas sprejele in razglasile za glasove naše generacije, naše osebne travme pa so postale uradne zgodbe »odrinjenih«. Ker takšna vloga seveda vsakemu laska, smo le redko pomislili na to, da je jamranje nekega kulturnika daleč od realnih stisk ljudi, katerih glas naj bi po novem bili. Če pregledamo izbor najbolj cenjenih mladih govorcev, bomo v teh zapisih našli ogromno jadikovanja nad izgubo nekaterih meščanskih vrednot, zelo malo pa zares radikalne in protisistemske jeze. Skratka, če so to glasovi z družbenega roba, potem je ta precej podoben pridnemu srednjemu razredu, ki si želi le malo več kulture in spoštovanja pravne države.

Vse to nas ne bi smelo presenečati. Avtor Muanis Sinanović je pred kratkim v odličnem zapisu na Radiu Študent med drugim opozoril na slepo pego levega komentatorstva, ki za svoj predmet jemlje marginalne kulture: v resnici naše pisanje največkrat ni dajanje glasu družbenim odpadnikom, ampak je način, kako si kulturni establishment ustvarja sebi primerno podobo marginalca, prek njega pa samega sebe postavlja v vlogo žrtve. Liberalne oblasti se naslanjajo na art upornike (saj poznamo tiste mite, da so panksi prinesli osamosvojitev ...) in se skupaj z njimi obnašajo kot nerazumljena avantgarda, ki jo hočejo zarukani Slovenclji uničiti. Če hoče preživeti, mora torej establishment v svoje vrste vabiti nove člane iz vrst (ravno dovolj) jeznih umetnikov in jih razglašati za svoje preroke. Če si prekarni umetnik, ki zna dobro pisati o svojih občutkih, se tvoji zapisi hitro znajdejo v priznanih kulturniških straneh. Če repaš o brezperspektivnem življenju v propadajočem malemu mestu, lahko že naslednji dan stojiš na najelitnejših odrih v prestolnici.

Zdi se mi, da danes gledamo podoben proces pri obsesiji, ki jo ima urbana levica s trap glasbo – na eni strani išče emancipatorni potencial v kulturi ameriških marginalcev, guilty pleasure ob uživanju v tej glasbi pa uravnoveša z moralističnim prezirom do domače turbo kulture in harmonik. Absurdno je, kako malo potrebujemo do ideje, da črnska glasba iz getov Atlante govori o vseh nas, da nekako povzema »tukaj in zdej« način razmišljanja sodobne mladine. Če kdo, smo ljubljanski poslušalci trapa tisti, ki lahko optimistično gledamo v prihodnost in se nadejamo uspešnih karier, nihilistični slogani pa nam omogočajo, da se vseeno identificiramo kot del margine. Če bi si zares želeli razumeti, kaj čuti izrinjena mladina, bi morali na koncert Jelene Karleuše ali vsaj Modrijanov – nekam, kjer bi se najbrž počutili enako neprijetno kot v ameriškem getu.

Tako poklicni levi »predstavniki nove generacije« in »glasovi manjšin« še zdaleč ne igrajo kake emancipatorne vloge – vse, kar počnejo, je, da proti plačilu liberalcem uprizarjajo takšne manjšine, kot bi jih ti radi videli. In takoj ko si imenovan za glas svoje skupine, je ustvarjena tudi slika, kakšna naj bi tvoja skupina bila, kaj naj bi čutila in si želela. Tako je recimo moja zapisana izkušnja prekarnega glasbenika v levi medijski krajini predstavljena kot občutenje vseh ljudi, rojenih po letu 80, čeprav dvomim, da je relevantna za večino revnih ljudi v tej državi. Veliko ljudem gre slabše kot meni in nimam pojma, kaj čutijo in kaj si želijo, lahko le projiciram svoje fantazije na njih.

Vse to ne pomeni, da zapisane izkušnje mladih ustvarjalcev niso relevantne, niti ne želim reči, da bi smeli o revščini govoriti le najrevnejši, o migracijah samo begunci, o feminizmu samo ženske … Vendar se je treba zavedati, da so pojmi »mladi«, »prekarci«, ali »manjšine« precej ohlapne identitete, ki jih lahko vprežeš v katerikoli namen, ne da bi zares kaj povedal o njih. Želel bi si premika levice iz forme »jaz sem predstavnik izkoriščenega razreda, zato so moji osebni občutki najpomembnejša tema« proti bolj širokemu razumevanju razredne pripadnosti – »sem del verige izkoriščanja in slabšanje mojega položaja je simptom krize kapitalizma, ki jo najbolj čutijo tisti na dnu«. Razredna zavest nam pomaga iskati zavezništva z drugimi izkoriščenimi skupinami, da bi spremenili razmerja moči, samomarginalizacija pa počne nasprotno – je uporaba osebnih izkušenj izkoriščenosti za gradnjo kariere znotraj trenutne hierarhije moči, pri čemer pomagamo oblasti ostati na mestu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.